Katja in Mic Melanšek

Število prispevkov: 1

Skrito otočje Banda

Če zavrtiš globus, zamižiš in ga ustaviš z vsemi desetimi prsti, je verjetnost, da se bo kakšen izmed njih ustavil vsaj blizu otočja Banda, manjša od verjetnosti sveže zapadlega snega na letošnji božični večer. A če se malce potrudiš, morda v roke vzameš lupo in se osredotočiš na indonezijske mini otočke v provinci Maluku, ti bo prav gotovo uspelo.



Da otočje Banda ostaja postavka na popotniških seznamih mnogih popotnikov, je posledica logističnih zagonetk, ki jih moraš rešiti, preden tvoja noga stopi v glavno mesto Bandaneira, mesto z okoli 6.000 prebivalci. 18-sedežna letala na otočje poletijo le trikrat na teden, ladja na pot krene le vsakih 14 dni in če v enačbo dodamo še dejstvo, da nič od tega ni stoodstotno, je na vidiku nedvomno prava avantura.



Če te bleščeče sonce, ki se odbija od turkizno modre ravnice med otočki, ne zaslepi, potem ti bo uspelo ujeti tople pozdrave, ki jih bo Banda vrgla v tvojo smer. Pisane hiše, ki z barvami sramežljivo opozarjajo na svojo kolonialno arhitekturo izpred pol tisočletja, velike zelene packe nasadov muškatnega oreščka, beli zobje izza zavese do ušes raztegnjenih ustnic prijaznih domačinov.



»Hello mister,« je rekel eden in za njim še kakšnih sto.

Otočje sestavlja 11 otokov, od tega jih je manj kot pol poseljenih. Nekateri so uspeli privabiti le kakšno vasico ali dve in s tem manj kot petsto prebivalcev. Če za trenutek zamižiš (ok, lahko odpreš oči) in si predstavljaš barve, zvoke, besede vonjave in občutek bosih nog na plaži rajskega otoka, potem si verjetno v mislih narisal enega izmed teh otokov.



Ko je zjutraj in zvečer gladina morja najbolj mirna in sončni zahod poliva velika vedra pastelnih barv, otočke obkolijo leseni kanuji s prepevajočimi nasmejanimi ribiči. Na obali njihove soproge v pletene koše nabirajo muškatne oreščke in oreščke kenari. Malce naprej, tam, kjer se bela plaža prelomi v pisane vrtove koralnega grebena, otroci kurijo velike posušene liste in na palice natikajo pravkar ulovljene ribe.



Če bi Bandi nad gladino opravičil tudi eksces v smislu glasnega kričanja: »Jaz sem najlepša v deželi tej!«, potem je njena nema podvodna partnerica prav gotovo tista, ki tega nikakor ne potrebuje. Koralni grebeni, ki so obkolili otoke, te objamejo z nezemeljskimi barvami in pogledi tisočerih rib so na meji hipnotičnega. Morski psi, želve, ogromne mečarice, tune, barakude, jastogi in jate pisanih rib. Na vsaki stopinji krožnice okoli tebe. 



In če je pot do otočja Banda lahko kar precejšnji zalogaj za povprečno študentsko denarnico, je življenje na tukajšnji otokih včasih tako poceni, da se raje ne uščipneš, kot pa da bi se zbudil.

Ker na večini otokov ni niti manjših lokalnih uličnih gostilnic, so stroški treh obrokov ter vmesnih kavice, čaja in prigrizkov že všteti v ceno prenočišča. Ta pa znaša neverjetnih 7,5 EUR na osebo. Ja, manj kot deset evrov za »all inclusive« bivanje v kolonialni hiški na beli plaži, ki po nekaj metrih potone v podvodno kraljestvo. 



Če ste za požirek čiste pustolovščine, naj v vašo smer zadišijo še gurmanske dobrote iz otočja in vas dokončno prepričajo, da bo vaša naslednja destinacija morda prav na teh koordinatah. 

Na najinem enoletnem popotovanju po Aziji piševa, riševa in kracava tudi po blogu www.povsodjelepo.com. Vabljeni!

Prijava