Hop in lop po južni Češki – 1. del

Dežela bogatega srednjega veka, okusnih »knedlov«, nežnega boemskega srca in glasnih pivnic, kjer se ti sajast dim cigaretnega ogorka vpija v sveže oprane lase, ko srkaš požirek piva iz drugega »krigla«. To je Češka. Zmes romantike, ljubezni in lepote. Dežela z bogato izobraževalno tradicijo, svetovno pomembnimi literati in umetniki, ki imajo prirojen čut za prvovrstne filmske in gledališke stvaritve. Dežela, ki se upravičeno bohoti s svojo prestolnico in nič manj čudovitimi gradovi, z očarljivim srednjeveškim mestom Česky Krumlov, prestolnico piva Češke Budejovice in čarobno južno pokrajino. »Hop in lop!« bi rekel dobri vojak Švejk, oproda in vitez obenem, ki bi mu lahko pripisali češko donkihotovstvo.
 
 
Če bi me kdo pred časom vprašal, ali bi kdaj pobrala štoparja, bi rekla ne. A to jutro je bilo drugače. Ko me je fant vprašal, ali bi pobrala štoparja, ki je tik pred mejo z Avstrijo, na šentiljski bencinski črpalki, nekaj minut pred 6. uro zjutraj držal v rokah od dežja razmočen kartonasti napis in štopal, sem brez premišljevanja rekla da. Ko sva mu povedala, da greva na Češko, je klavrn obraz, katerega podočnjaki niso skrivali neprespanosti zadnjih dni, zažarel. In tako smo se peljali proti Češki – midva in novi prijatelj Michael. Midva z namenom, da jo raziščeva, on z željo, da bo svojega negovorečega dvomesečnega spremljevalca, nahrbtnik, zamenjal za češke besede in pristne medčloveške odnose. 
 
Rožmberk nad Vltavo 
Po petih urah in prevoženih več kot 400 kilometrih smo prečkali mejo in stopili na češka tla. Prvo spoznanje je bilo, da so njihove avtoceste še slabše kot slovenske, četudi se je to do takrat zdelo nemogoče. Po manj kot 20 km smo prispeli do mesta Rožmberk nad Vltavo. Majhno, a prijetno mestece ima komaj okoli 300 prebivalcev. Je privlačna turistična točka, saj skozi mesto teče reka Vltava, ki služi poletnemu turizmu. Sončen dan in plitva topla voda navdušujeta male in velike, mlade in stare, da si izposojajo kanuje, napihljive čolne in vsa druga možna rečna prevozna sredstva. Večina od njih obišče tudi istoimenski grad, eden lepših južnih gradov, ki je bil zgrajen v 13. stoletju. Razvil se je ob trgovski poti med Češkim Krumlovom in Linzem v Avstriji. V lasti češke plemiške rodbine Rožmberk se je grad razvijal v bogastvu. Legenda pravi, da naj bi v zgornjem gradu, ki je nastal v obdobju renesanse, še danes strašil duh bele gospodične (Bila pani), trpeče žene enega izmed Rožmberkovih mož. 
 
 
Češki Krumlov
25 km severneje smo obiskali eno najlepših srednjeveških mest na svetu, Češki Krumlov. Najin štopar Michael se je tukaj od naju poslovil in se odpravil domov proti Moravski. Presrečen, da je na domačem območju, naju je povabil v Brno na pivo in si še za zadnjih nekaj ur na hrbet naložil svoj nahrbtnik. Midva sva se odpravila v mestno središče, ki se v obliki konjske podkvice vije ob reki Vltavi in svoje podobe ni spremenilo že zadnjih 500 let. Molekule zraka imajo v tem mestu primešano zmes arhaičnega in toplega. Ko hodiš po z granitnimi kockami tlakovani poti in vonjaš božanske arome, ki prihajajo iz pritličij strnjenih hiš, pričakuješ, da bo izza lesenih vrat čevljarne pokukal srednjeveški možakar z usnjem in dletom v rokah ter te povabil, da si ogledaš njegove nove čevlje. Tu se ti res zazdi, da je čas obstal pred 500 leti. Velikih trgovskih centrov, kin in bovling centrov tukaj sploh ne pričakuj, ker nič od tega ne boš našel (vse to sicer ponuja novi, sodobni center, ki pa turistom ni niti malo privlačen), niti nič od tega ne potrebuješ. Vabijo majhni lokalčki ob reki Vltavi s pogledom na gromozanski kompleks gradu, majhne trgovinice, čajnica s teraso v samostanskem vrtu, kjer se v ozračju mešata vonj orientalskih dišav in dim šiše. Svojevrstno doživetje je obisk gradu, ki zahteva veliko časa in tudi vztrajnosti, saj je ogromen. Drugi največji češki grad je pravzaprav svojevrstno mesto z več kot 300 sobanami. Od interjerja po svoji veličini zagotovo izstopa plesna dvorana z dekoracijo iz sredine 18. stoletja in s slikarijami v tehniki optične prevare, ki prikazuje nabrite značaje italijanskih veseloiger (commedia dell'arte). Zunaj se razprostirajo grajski vrtovi in parki. Ko že misliš, da se boš povzpel po zadnjih stopnicah in prišel na zadnjo teraso, presenečen ugotoviš, da obstajajo še ene stopice, ki vodijo novi skrivnosti naproti. Skozi simetrično urejene parke, mimo do milimetra enako postriženih okrasnih grmičkov, fontan in vodnih skulptur prideš do gledališča na prostem, ki je eno najpopolnejših še obstoječih gledališč 18. stoletja. Še danes v njem uprizarjajo gledališke predstave na prostem. Zvečer se mesto odene s tančico skrivnosti in nočnim popotnikom ponudi številne romantične kotičke. Kaj je lepšega kot v soju reflektorja občudovati grad, ko mimo tebe z drugega konca mesta z vetrom pripotujejo akordi godalnega orkestra, ki se je ravno predstavil s svojo tekmovalno skladbo.
 
 
Utrujena od napornega dne in dolge vožnje sva se odpravila proti hostlu, ki se nahaja le nekaj korakov stran od glavnega trga v središču mesta. Travel Hostel je sodobno opremljen in lepo urejen hostel, njegova posebnost pa je, da se nahaja v stari meščanski hiši iz 13. stoletja. Sobe različnih velikosti ponujajo kvaliteten spanec, velika kuhinja je središče družabnega življenja v hostlu ter mesto, kjer se dnevno izmenja ogromno informacij in zanimivosti. Večerjo lahko pojeste na balkonu z romantičnim pogledom na grad. V pritličju sta nočni bar, ki zaživi, ko se zunaj stemni, in dnevna restavracija, ki za prijazno ceno ponuja zvrhan krožnik čeških dobrot. Za goste hostla je urejeno parkirišče po ugodni ceni, a se parkirišče nahaja dobrih 5 minut hoje do hostla. Člani HI lahko koristite 10 % popust na nočitev. 
 
 
Češke Budjejovice
Po dobro prespani noči v enem izmed budjejoviških hostlov sva se odpravila v Češke Budjejovice. O mestu sva imela velika pričakovanja. Po 30 minutah vožnje sva parkirala v središču mesta in se peš sprehodila do pričakovanega trga. Trg Otokarja Premisla II. je ogromen, vsaka stranica meri 133 m. Češki kralj je z njegovo zgraditvijo zagotovo uveljavil svojo avtoriteto v južnem delu kraljestva, a naju ni prepričal. Bila je sobota, in če izvzamemo nevesto, ženina in svate, ki so se fotografirali ob znamenitem Samsonovem vodnjaku na sredini trga, je trg sameval. Družbo so nama delale arkadne meščanske hiše, od katerih so mnoge srednjeveške, a so pročelja predelana v različne kasnejše umetnostne sloge. Prenakičen trg naju zaradi barv in različnih slogov ni navdušil. Nekaj časa sva zaman iskala znamenito pivovarno. Na TIC-u so nama s polomljeno nemško angleščino in govorico rok razložili, da se pivovarna ne nahaja v centru, temveč na obrobju mesta. Odpeljala sva se v smeri, kamor je malo pred tem pokazala roka. Le enkrat sva se izgubila. Za študentski vstopnici za voden ogled sva odštela vsak po 60 ČK (2 EUR), kar se nama je zdelo zelo poceni. A nama je bilo že po prvih minutah jasno, da se muzej niti približno ne more primerjati z velikimi pivskimi muzeji. Sprehod mimo sodov s pivom, obisk kleti, kjer ti v krilu in majici s kratkimi rokavi pri komaj nekaj stopinjah nad ničlo pivo sploh ne tekne, in obisk hale, kjer je ob delavnikih, ko polnijo steklenice, hudičevo glasno, res ni občudovanja vreden dogodek. Sploh če si že obiskal kakšno pivovarno in so ti stvari vsaj približno jasne. 
 
 
Hluboka nad Vltavo
Se je pa popolnoma drugačna zgodba odvijala 11 km stran. »Mamma mia!« je bil osupel Italijan, pa ne le on, vsi, ki smo stali pred gradom Hluboka in strmeli v eno najlepših in najbolj pravljičnih zgradb na svetu. Drugi najbolj obiskan češki grad (takoj za praškimi Hradčani) pripoveduje svojo belo marmornato pravljico z gotsko ošiljenimi okni in legokockastimi stolpiči. Ni čudno, da je na to sončno sobotno dopoldne mrgolelo fotoaparatov. Premalo je prstov na obeh rokah skupaj, da bi lahko naštela vse mladoporočence, ki so si za kraj svojega najlepšega dne izbrali ravno ta grad. Na skalah zgrajena utrdba je nemalokrat primerjana z angleškim windsorskim gradom. Ne brez razloga. Graščina, ki je nastala v 13. stoletju, je bila šest stoletij kasneje prezidana z angleškim pridihom, kar jim je odlično uspelo. Notranjost je čudovita, a ni potrebno zapravljanje za drago vstopnino, saj je že zunanjost dih jemajoča. 
 
 
Plzen
V evropski prestolnici kulture 2015 urejajo še zadnje malenkosti, da bo naslednje leto zasijala v vsem svojem čaru. Upam, da svetleje in topleje, kot se je pokazala nama. Čeprav o mestu turistične knjižice in zloženke pišejo le dobro in mesto kujejo med zvezde, se mi je tukaj prvič na potovanju zgodilo, da sem se počutila neprijetno in ne povsem varno. Res je, da sva potovanje začela v manjših, obrobnih mestih, Plzen pa je bil pravzaprav postojanka pred prestolnico. Plzen je turistično privlačno in veliko mesto, kjer svoj prostor pod milim nebom iščejo tudi skuštrani sivolasi klošarji, ki z vidno zdelanimi rokami in črnimi nohti prosijo za drobiž, in stara ženica, ki sedi na klopci ob gotski katedrali na Trgu republike, osrednjem trgu, in si prepeva, se pogovarja sama s seboj, vsake toliko časa pa se ozre za mimoidočim in se zadere za njim. Mesto slovi po industrializaciji in po pivnicah. V 19. stoletju je plzensko pivo zasedlo vodilno mesti med evropskimi pivi. Njegove korenine pa segajo že precej nazaj v zgodovino, še v čas, ko so meščani sami varili in prodajali pivo. Bo že držalo, da je krajevna voda idealna za varjenje, saj je pivo božansko dobro. Obiska vredna je pivovarna, ki je še danes v prvotni srednjeveški pivovarni v podzemlju. Nad muzejem je odlična gostilna z domačo hrano, pivom, ki teče v potokih, in listki na mizi, kamor ti natakarica vsak postrežen »krigl« označi s črtico. Česnova juha s sirom, ki se rad vleče, ko zajameš z žlico, je božanska. Prav tako golaž, postrežen v kruhu. Ljubitelji govedine pa sploh pridete na svoj račun ob dobro zapečenih kračah. 
 
 
Se nadaljuje ...

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava