Prijavi se na spletni časopis in novičke

2018

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Januar 2018
Hočevar Katarina in Rok
Prostovoljca Popotniškega združenja Slovenije
katarina_hocevar@yahoo.com
rok.hocevar@gmail.com
www.lahkihnog-naokrog.si/

Južna Afrika – Western Cape - 3. del
Po 3 tednih divjine, kampiranja, opazovanja živali, vožnje po divjem terenu in preizkušanja sposobnosti najetega 4x4 terenskega vozila je bil čas, da se vrneva v civilizacijo. Avto sva na letališču v Johannesburgu vrnila in odletela v Cape Town. 


Cape Town
Prvi občutki? Kot da bi prišla v drugo državo oz. še boljše: na drug kontinent! Razvita infrastruktura, moderni avtomobili, veliko mesto, mešanica narodov in kultur … čisto evropski se nama je zdel Cape Town. Ampak ga kot enega lepših mest ne opevajo zaman. Cape Town je res nekaj posebnega! Ima prijetno klimo, je zelo multikulturen, pa tudi čudovito lego ima. Na eni strani se nad mestom ponosno dviga Mizasta gora (Table Mountain), ki ali ima »kapo« iz oblakov ali pa se pokaže v vsej svoji veličini, ampak to potem pomeni, da te čaka izredno vetroven dan. Na drugi strani pa mesto obkrožajo čudovite plaže in neskončen ocean. Sončni zahod sva želela opazovat z Mizaste gore, a sva zaradi prometnega zamaška zamudila zadnjo gondolo in tako ostala pod goro. Hitra reorganizacija in že sva se peljala na sosednji hrib, ki je dostopen z avtomobilom: na Signal Hill. Od tam se nama je odprl eden lepših pogledov na mesto: na eni strani je bila Mizasta gora, spodaj pa se je razprostiral celoten Cape Town. Ne bi moglo biti lepše.


Boulders Beach in njeni dvonožni prebivalci
Nedaleč od Cape Towna, pravzaprav v njegovem predmestju se nahaja Boulders beach. Plaža je ime dobila po velikih balvanih, okroglih skalah, ki so naključno nametane po sicer čudovitem belem pesku, zaslovela pa je zaradi svojih posrečenih prebivalcev. To je namreč eden redkih krajev, kjer živi kolonija afriških pingvinov! Joj, kako so prikupni! Na kopnem so res nerodni – enega sva opazovala, kako se je 10 minut prestopal na mestu in se pripravljal na skok preko majhne razpoke v skalah. Ko je le skočil čez, mu je spodrsnilo in pristal je v vodi. Tam pa je njegovo gibanje čisto drugačno. V nekaj sekundah je bil daleč na drugi strani plaže.


Na koncu Afrike – Rt dobrega upanja
Še malo dlje proti jugu in prišla sva do Rta dobrega upanja, točke, kjer so evropski pomorščaki, ki so poskušali pripluti do Indije, spet začeli verjeti, da jim morda le uspe. Rt dobrega upanja je namreč kraj, kjer se viharni Atlantski ocean prelije v mirnejši Indijski ocean, smer plovbe pa se je iz juga spremenila proti vzhodu, kar je bil dober znak za doseg Azije. Mnogi mislijo, da je Rt dobrega upanja tudi najbolj južna točka Afrike, a ni tako. Najjužnejša točka je približno 150 kilometrov oddaljeni Cape Agulhas. Ampak Rt dobrega upanja je veliko bolj impresiven, saj je to dejansko ena velika skala, čer, ki štrli stran od celine proti morju. Lahko si predstavljate, da so vetrovi tam izredno močni, ampak tudi razgledi so čudoviti. Od Rta dobrega upanja do sosednjega rta Cape Point vodi peš potka. Hoje traja slabih 30 minut in na tem delu sva se midva otresla vseh množic turistov, ki se zgrinjajo nad oba rta, redkokdo pa ima čas za sprehod med njima. Če pa na tej poti srečaš še noja in pa afriško verzijo svizcev, imenovanih dassie, veš, da se je splačalo.


Čeljusti! Potop z morskimi psi
Rok si je zaželel še nekaj posebnega v Afriki: potapljanja z morskimi psi! Tako sva se odpeljala do mesteca Kleinbaai, kjer se je vkrcal na ladjo, se oblekel neopren, spustil v kletko, ki je bila pritrjena na ladjo in čakal morske pse. Med tem je posadka na ladji pripravila neko ribjo juho in jo vlila v vodo – le-ta namreč tako diši morskih psom, da so bili hitro okoli naše ladje. Zaradi slabe vidljivosti pod vodo, se je en morski pes zaletel v kletko prav na delu, kjer je bil Rok! Najboljše pa se jih je videlo kar s krova, saj so zaposleni privabljali te morske orjake tudi z mrtvimi ribami. Na palici so ribo pomolili nad gladino, ko pa je morski pes skočil ponjo, so palico hitro umaknili. Tako smo vsi lepo videli morskega psa, njegovo čeljust in mnogoštevilne zobe, on pa je ostal brez malice – z namenom! Če bi živali ves čas hranili, bi se razvadile in nehale loviti svojo hrano. Tako pa jih z ribami le malo razdražijo, da se pokažejo gledalcem, vseeno pa ostanejo lačni in si morajo sami poiskati svoje kosilo.


Čeprav je celotno potovanje trajalo kar en mesec, ga je bilo še prehitro konec. Za zaključek sva se odpravila še v vinorodno področje v bližini Cape Towna, v Stellenebosch in Franschhoek in poskusila nekaj vrhunskih južnoafriških vin, nato pa je že napočil čas za povratek proti Evropi. Pravijo, da ti Afrika zleze pod kožo, da ko jo enkrat doživiš, se vedno vračaš. Tudi pri nama je tako. Komaj čakava, da spet obiščeva črno celino.