Na Tongi s kiti grbavci

Biti zadet od kave? V Pacifiku zaplavati s kiti grbavci? Delati na Novi Zelandiji? Polona in Miha sta rekla: »Zakaj pa ne!«

Kot majhna punčka si je želela v Avstralijo. Da bi se svojim sanjam približala, se je Polona prijavila za Working Holiday Visa na Novi Zelandiji, jo dobila, pustila službo in šla na osemmesečno potovanje. Tovrstne vize za Slovence za Avstralijo ni možno dobiti, a od Nove Zelandije je ta oddaljena zgolj lučaj. Miha, ki je v tistem času iskal delo, se ji je pridružil: »Oba rada potujeva in sva si enkrat v življenju želela nekam dlje ter za dalj časa, kot samo tisti en mesec med počitnicami. Ker ni kazalo, da bi v kratkem dobila kakšno delo, je bil to idealen čas, da pobegneva iz domovine in se nato vrneva ... ali pa tudi ne.« Oba sta se v potovanja zaljubila v študentskih letih. Pred velikopotezno odločitvijo za tako dolgo odsotnost od doma sta oba že prepotovala del sveta, skupaj in vsak zase, po Aziji in Evropi. »Dolgo sem se upirala, ker sem imela druge prioritete. Ko pa sem enkrat pričela, se več ni končalo in poti nazaj ni,« razlaga Polona o svojih prvih korakih v svetu popotništva. 



Ste že slišali za Tongo?

Drzne odločitve in pogumna dejanja so bila potrebna za uresničitev otroških sanjarjenj. Pot sta pričela na Novi Zelandiji v iskanju novih priložnosti za delo. Bil je začetek lanskega septembra. Čeprav se je približevala pomlad, mraz še ni pojenjal. »Precej naju je zeblo,« razlaga Polona, »za nameček imajo na Novi Zelandiji poseben sistem gradnje hiš. Te so večinoma iz lesa, prave izolacije ni, gretja tudi ne. Zato sva plan obrnila na glavo in po mesecu in pol dela kupila letalske karte za Fidži, Tongo in Avstralijo.« Zakaj ne? Ko si enkrat na drugem koncu sveta, so nizkocenovni letalski prevozniki tisti, ki omogočijo obisk rajskih Pacifiških otokov. Izbira je velika, a Polona in Miha sta izbrala kraljevino Tongo. »Otočje je zanimivo, saj se polinezijska kultura meša z vplivi misijonarjev, ki so otočane pokristjanjevali. Seveda niti ti otoki niso imuni na vpliv Zahoda – hrana, ki je včasih temeljila na ribah in kokosu, kar izginja. Domačini imajo najraje 'junk food',« na kratko povzame Miha. 



A turist se mora na Tongi pripraviti na slabo infrastrukturo. Slovenska popotnika sta imela kar nekaj težav z nastanitvijo in premikanjem po otoku, saj »javnega prevoza praktično ni. Če želiš najeti avto, moraš kupiti posebno dovoljenje, kar so spet dodatni stroški. Domačini se večinoma prevažajo z motorji, kolesi in avtomobili,« pravi Polona. Miha doda, da »obstajajo tudi lastniki večjih kombijev, ki vozijo med različnimi kraji. A kot turistu se je težko dokopati do informacij, kdaj, od kod in kam peljejo, saj ni voznega reda. Tudi če jih najdeš, ne veš, kdaj se bo vozilo napolnilo, saj zgolj v tem primeru starta. Ampak večina otokov je majhnih, tako da lahko s kolesom kar veliko prepotuješ.«



Presenetljivo je, da je Tonga, čeprav je zelo revna kraljevina, za popotnike dokaj draga. »Ko so prišli zahodnjaki, so domačinom vsilili ekonomijo, ki je oni nikoli niso čisto razumeli. Niso navajeni delati po naših standardih. Večinoma se preživljajo s pomočjo sorodnikov, ki delajo v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Država uvaža prav vse, zato so cene temu primerno visoke. V neki trgovini sva našla olivno olje, ki je stalo 60 evrov! Videti je bilo, da je na polici stalo že kar nekaj let,« razlagata popotnika, a dodajata, da »sicer je ceneje kot recimo Evropa ali Avstralija, je pa dražje, kot bi človek pričakoval.«

Strašljivo, a veličastno

Da je Pacifiški svet zase, priča tudi ponudba, ki navdušuje, a je obenem nekoliko strašljiva. »Preden sva se odpravila na potovanje, sva od nekega popotnika kupila majhen prenosni računalnik. Ko sem ga prižgala, sem na namizju našla bližnjico do njegovega bloga, kjer je opisoval svojo pot okoli sveta. Prispevek, ki je pritegnil mojo pozornost, je bil o Tongi in plavanju s kiti grbavci,« še vedno navdušeno razlaga Polona. Kocka je padla, to sta morala doživeti. To je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj sploh sta ta otok obiskala. Tonga je namreč ena izmed dveh ali treh držav na svetu, kjer omogočajo, da ob tebi plavajo veličastna, ogromna bitja, ki so največji predstavniki reda kitov. Samo dejstvo, da na dan pojedo 1 do 1,5 tone hrane, pove vse. Polona kratko in jedrnato povzame izkušnjo: »Najameš vodiča, oblečeš neopren, se zapelješ na morje in zaplavaš s kiti. Najprej se ne vidi nič, čez par sekund pa je pod teboj šestnajstmetrska žival, skoraj tako blizu, da se je lahko kar dotakneš.« Strašljivo? »Sprva da, seveda je neprijetno, čeprav pravijo, da so miroljubni in se brigajo zase. A izkušnja je nora!« Miha, kot bi želel opravičiti noro, a hkrati izjemno izkušnjo, doda, da so ti kiti res nenevarni, saj se prehranjujejo s planktonom in sploh nimajo zob. »Človek je za njih zgolj nezanimiva, na površini plavajoča stvar. Seveda podpišeš izjavo, da se med kite grbavce odpravljaš na lastno odgovornost. Iskala sva informacije, če bi slučajno bil kakšen primer napada, ne kita, ampak morskega psa v teh morjih, a nisva našla ničesar. Očitno drži, da je to kar varna stvar.« 



Trpljenje ali tropski paradiž?

Fidži – fantastična infrastruktura, dobre prometne povezave in nižje cene kot na Tongi. Arhipelag z več kot 332 otoki, ki so večinoma vulkanskega izvora, so skoraj sopomenka za tropski raj. Ali je res tako?

»Odkar potujem, iščem majhen otok, ki predstavlja 'klišejski tropski paradiž'. Ni mi ga uspelo najti. Vse dokler nisem obiskal Fidžija. S predstavo tropskega raja sva šla na majhen otoček, ki ga prehodiš v eni uri. Na njem so zgolj kokosove palme, vasica s kolibami, kjer bivajo domačini in osnovni bungalovi. In to je kraj, kjer lahko par dni uživaš v tropskem brezdelju,« o svojem odkritju razlaga Miha. A ni vse zlato, kar se sveti. Slike belih peščenih plaž, sonca, ki tone v turkizno morje, ukrivljenih palme, ki mečejo senco na ležalnik, kjer brhka mladenka srka koktajl, okrašen s pisanim dežničkom… »To je tropski paradiž za 20 minut, nato se konča,« pravi Polona. »Sonce je čisto drugačno, kot smo ga vajeni v Evropi. Najvišji UV faktor ne pomaga proti opeklinam. Je noro vroče, skoraj nevzdržno. Tri mesece sem nosila le dolge rokave pri 40 stopinjah, samo zato, da me ne bi opeklo. Oba sva bolj za poletje kot za zimo, a to je preveč. Če si belec iz Evrope, ne moreš posedati na soncu. Sončenje odpade. Saj sploh ne vidiš nikogar, ki bi se nastavljal sončnim žarkom.«



Na otočku Munuriki, kjer je Chuck Noland (Tom Hanks) v filmu Brodolom preživel hude ure svojega življenja, sta Polona in Miha dobila občutek, da so tropski otoki lahko zares eno samo trpljenje in ne radost. Film je fikcija s posebnimi učinki (»V filmu so Munuriki prikazali kot samoten otok sredi morja, kar ne drži. Enostavno so izbrisali ostale otoke okoli,« pojasni Miha), a ko prideš na ta majhen otok, kjer »pripeka sonce, nimaš kapljice vode in vse kar imaš, so le kokosi, ki jih tako ali tako ne znaš oz. ne moreš odpret... Težko si je predstavljati, da bi nekdo sploh tam preživel. Verjetno je trpljenje še hujše, kot je prikazano v filmu.«



Kava, ki »zadene«

Glavna kmetijska panoga na Fidžiju je sladkorni trs. »In ko so potrebovali delovno silo, so, kdo drug kot pa kolonizatorji, pripeljali Indijce. Sedaj je polovica prebivalcev Indijcev. Zato je to nekakšna mešanica dveh kultur. Med seboj se pogovarjajo v treh jezikih; vsi govorijo tudi angleško. Je pa zanimivo, saj lahko ješ indijsko hrano, okoli tebe so ženske oblečene v sarije, praznujejo indijske praznike… skratka imaš občutek, da si v Indiji. Hkrati pa so tukaj Polinezijci, ki so veliko bolj zadržani, tudi izgledajo drugače in imajo drugačne običaje,« pojasni Miha. Pobližje sta spoznala običaje in kulturo domačinov. V domu Polinezijcev so jima predstavili obred pitja kave (kava je ime rastline, ki nima veze z našo kavo; enako poimenovanje je naključno). In sicer zmeljejo posušene korenine rastline z imenom kava, ki ima, če jo uživaš na dolgi rok, učinek opijata. »Malo naj bi te zadelo. Cel obred ima točno določen vrstni red, uporabljajo posebne skodelice iz kokosa, vmes ploskajo… skratka lušten običaj. Kava ima ogaben okus, kot bi pil umazano mlačno vodo in… naju ni pribilo,« v smehu pove Polona. Tudi ko so vsi domačini, ki so sedeli okoli lesene posode, kjer se pripravlja kava, že »popadali« v sen, sta ostala popolnoma budna in trezna. Miha ni obupal, še tretjič se je »mučil s tem ogabnim okusom«, ni bilo učinka: »Bil sem čisto svež.«



V naslednji številki Globetrotterja preberite o njunem trimesečnem potepanju po Avstraliji. Kakšne so cene? Kako je najlažje in najugodneje potovati? Kaj si ogledati?

Prijava