Sedem dni Italije – 2. del

Po večkratnem ustavljanju sem končno iz daljave zagledala mestece Volttera, ki z vso svojo lepoto zavzema vrh griča. Povzpela sem se na vrh in tik pred vhodom v center mesta parkirala v parkirni hiši, ki se nahaja pod samim mestom. Volttera je najvišje hribovsko mesto v Toskani, katerega kamnite srednjeveške ceste se dvigajo vratolomnih 555 metrov nad dolino. V njem so živeli največji mojstri alabastra na svetu. Mesto je imelo eno od ključnih vlog v etruščanski konfederaciji Dodekapol. Sama Toskana je ime dobila ime po Etruščanih, ki so se okoli 8. stoletja pr. n. š. naselili v srednji Italiji. Prišli so iz Male Azije (s seboj so prinesli tudi v Toskani razširjeno cipreso), njihova kultura je bila zelo razvita, spola sta bila razmeroma enakopravna, blesteli pa so v inženirstvu. To mesto si lahko ogledate TUKAJ.

Pot sem nadaljevala proti San Gimignanu, ki je eden najbolj obleganih destinacij v Toskani. Posebnost mesta so zagotovo številni stolpi, ki so si jih v srednjem veku postavile bogate družine, da bi se lahko v primeru nevarnosti umaknile na varno. Od prvotnih 60 se jih je do danes ohranilo le 14. Etruščansko in poznejše rimsko naselje je cvetelo kot postajališče na srednjeveški romarski poti. Družine so v medsebojni tekmi postavljale stolpe, deloma, da bi se razkazovale, deloma za obrambo med uličnimi boji. Po smrtonosni kugi leta 1348 je mesto prišlo pod firenško oblast, romarska pot pa se je pomaknila proti vzhodu. San Gimignano je tako utonil v pozabo in ohranil svoj srednjeveški značaj. Slike, ki so nastale skozi to mogočno mesto, si lahko ogledate TUKAJ.

Že malo utrujena od dolge vožnje, hoje po srednjeveških kamnih in neusmiljenega sonca, sem se spustila do Siene. Tokrat sem se odločila za nočni sprehod po srednjeveškem mestnem jedru, zaščitenem kot Unescova svetovna dediščina. V tem mestu vlada sončno razpoloženje gotskega hribovskega mesta, zgrajenega iz opeke, ki je čisto nasprotje dostojanstvenemu renesančnemu marmorju Firenc. V cvetočem srednjeveškem trgovskem in tekstilnem mestu je nastala pisana, dvorljiva gotska šola slikarstva, zaživelo pa je tudi gradbeništvo, vendar je bilo vsega čez noč konec, ko je leta 1348 kuga pomorila dve tretjini prebivalstva. Odtlej so v Toskani vedno prevladovale Firence. Na srečo številnih obiskovalcev v Sieni, ki je bila druga violina, niso imeli denarja, da bi prenovili njen srednjeveški videz, izjema je le nekaj baročnih cerkvenih pročelij. Siena je že od srednjega veka prizorišče konjske dirke brez sedla na trgu Piazza del Campo, Same priprave na 90 sekund dolgo dirko trajajo kar teden dni. Trg v obliki polmeseca je med najljubkejšimi piazzami v Italiji. Ljudje se tja podajo na sprehod, klepet in piknik, saj je središče družabnega življenja. Trg je razdeljen na devet odsekov v čast srednjeveški oblasti z devetimi člani. Nagib in vodnjak radosti  nista le dekorativna, temveč sta del mestnega vodovoda. Brez pomislekov sem se tako, kot vsi ostali, usedla na tla tega prečudovitega trga in v prijetni družbi domačinov in turistov uživala ob pogledu na mestno palačo Palazzo Pubblico, zgrajeno iz elegantne opeke in na 102 metra visok stolp, ki je eden največjih srednjeveških stolpov v Italiji. Do vrha vodijo 503 stopnice, ki pa jih je zaradi razgleda vredno premagati. Tudi v tem mestu je fotoaparat imel kar precej dela in ujel nekaj zanimivih motivov, ki pa si jih lahko ogledate TUKAJ.

Naslednji dan sem se skozi majhno mestece Monte San Savino povzpela do naslednjega srednjeveškega mesteca, ki se imenuje Arezzo in je znano po dvobojih na konjih, kjer se vitezi oblečejo v srednjeveške kostume. To je edini dvoboj v Toskani, kjer tarča lahko vrne udarec - sme se obrniti in napadalca med galopom zvrniti s konja. Od tod sem se spustila proti jugu in zapustila Toskano. Peljala sem se mimo jezera Lago Trasimeno proti mestecu Perugia. Pot do tega srednjeveškega mesta si lahko ogledate TUKAJ.

Po dolgem iskanju sem le prispela do zelo prijetnega hostla, ki je nekoliko oddaljen od mestnega jedra, vendar nič zato, saj je čisto blizu postaja za metro, ki te v slabih 10 minutah pripelje do centra mesta. Tudi, če se odločiš za avto, ni težav, saj je na voljo cel kup parkirnih prostorov. Zaradi pozne ure sem se v mesto odpeljala z avtom, ki sem ga parkirala nekoliko nižje od mestnega jedra, nato pa se s tekočimi stopnicami popeljala do samega centra. Ponovno sem bila v srednjeveškem mestu, za katerega bi lahko rekli, da je podobno drugim italijanskim mestom, vendar si tega ne bi upala trditi, saj kljub podobnosti teh mest, vsako od njih preseneti z neko posebnostjo in samosvojostjo. Začelo se je temniti in prikazovali so se vedno lepši motivi, ki sem jih s kliki na fotoaparat shranila v svoj arhiv slik, ki si jih lahko ogledate TUKAJ. Vesela, da je za mano zopet en čaroben dan, sem se po dobri urico sprehoda vrnila v hostel in prijetno utrujena zaspala na ogromni udobni postelji.

Naslednje jutro sem se po zajtrku neučakano dvignila proti najmanjši republiki na svetu San Marino. Pot je bila sicer dolga in ovinkasta, vendar polna lepot in razglednih točk, od koder se razprostira pogled na valovito pokrajino. Tudi na tej poti je nastalo kar nekaj zanimivih slik, ki jih najdete TUKAJ.

Veliko nima vedno prednosti pred majhnim, pravijo. Dokaz, da je v tem nekaj resnice, je gotovo San Marino. Ima vse, kar imajo velike države, v očarljivosti jih morebiti celo prekaša. Staro mestno jedro glavnega mesta je znano po svojih ozkih ulicah, natrpanih z gostilnicami in trgovinami, ki naj bi čim bolj globoko segle v žep turistov. Turizem je namreč glavna sanmarinska gospodarska panoga. V mestu kraljuje kraljevsko mestno obzidje, trdnjava, ki jo sestavljajo trije mogočni stolpi, bazilika sv. Martina in glavni mestni trg pred vladno palačo. Tako kot velike imajo tudi majhne državice svojo častno stražo in svoje policiste, ki jih krasijo posebne rumeno-modre uniforme, katerih ne moreš spregledati. Ustanovitelj San Marina je klesar Marin  po rodu z otoka Raba, ki je sem pribežal leta 301 pred preganjanjem kristjanov in potem živel kot puščavnik v votlini pod goro Monte Titano.  Slike mesta San Marina, ki je edino mesto te države, si lahko ogledate TUKAJ.

Iz te majhne države sem se spustila proti Riminiju, kjer sem popila dokaj drago vendar zelo dobro kavico, se na hitro sprehodila do plaže, polne Italijanov in pot nadaljevala proti Raveni. Čakala me je še ena noč v Italiji, ki sem jo preživela v zelo lepem hostlu z zelo prijaznim osebjem. Tudi v tem mestecu sem se odločila za večerni sprehod, saj mi hoja po močnem soncu ni več ustrezala. Mesto obiskujejo turisti predvsem zaradi svetovno znanih zgodnjekrščanskih cerkva, a obiska je vreden tudi stari del mesta, ki sem si ga po zelo dobri italijanski večerji tudi sama ogledala, napravila nekaj zanimivih fotografij in se prijetno utrujena vrnila nazaj v hostel. Slike tega mesta si lahko ogledate TUKAJ.

Po obilnem zajtrku sem se počasi napotila proti Sloveniji. Kljub rahli utrujenosti sem se ustavila v dveh obmorskih mestih, ki sta me s svojo čarobnostjo in podobnostjo Benetkam zelo pozitivno presenetili. Prvi postanek je bil v mestecu Comacchio. Čarobno mestece, ki ga bogatijo številni mostički in vodni kanali, ki se ves čas prepletajo. Mesto ima nek poseben čar, saj imaš občutek, kot da si stopil v pravljično deželo, kjer je vse tako čisto, čarobno, nepokvarjeno, polno prijetnih ljudi. Slike iz te pravljice lahko najdete TUKAJ.

Zadnji postanek pred Slovenijo pa je bil v mestecu Chioggia. Baročno mestece na jugu Beneške lagune, ki ga upravičeno imenujejo »male Benetke«, saj v njem najdete ljubke palače, ki imajo »noge v vodi«, tri prekope z ladjicami in zasanjane mostičke. Sprva je imela ta rimska naselbina precejšno moč, toda pozneje je bila vsa stoletja v senci Benetk. Iz tega mesta je celo mogoče z ladjico obiskati Benetke, ki so z direktno povezavo oddaljene le 20 minut. Najlepše slike so nastale prav v tem mestu in si jih lahko ogledate TUKAJ.

Polna novih izkušenj, lepih spominov in nekoliko utrujena sem se odpravila nazaj proti Sloveniji v prepričanju, da se še vrnem v to prekrasno deželo!