Prijavi se na spletni časopis in novičke

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Julij 2013
Turk Anja
Diplomirana kulturologinja / Prostovoljka Popotniškega združenja Slovenije
anja_turk@hotmail.com

Pozor! Ta cesta gre skozi Slovenijo
»Vse odkar sva prvič obiskala Evropo, sva čutila, da je drugačna. In želela sva nazaj,« sta povedala dva Američana, par, ki se je zaljubil v Evropo. Od leta 2006 sta se redno vračala na staro celino. A Carolyn in Tyler skrivata še eno strast. Kolesarjenje. Združila sta navdušenje nad potovanjem s kolesom in ljubezen do Evrope in sedaj, bi rekla, živita sanjsko življenje. Kolesarita, delata zapiske stranskih in glavnih poti ter kot rezultat njunega dela je že izšel prvi vodnik za kolesarje po Varšavi - iBike WAWA – A Bicyclist’s guide to Warsaw. Sta odlična ekipa: Carolyn dela zapiske, planira pot in se ukvarja z zemljevidi, medtem ko Tyler skrbi za fotografije, nosi prtljago, kot pravi sam, ureja njuno spletno stran in blog. Sedaj sta osredotočena na Slovenijo. V treh mesecih bosta naredila okoli 3000 kilometrov po stranskih poteh Slovenije. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo prvi in edini vodnik za kolesarje po Sloveniji, ki ga bosta napisala Američana. Ampak zakaj ravno Slovenija? Kako sta sploh prišla na idejo pisati vodnike za kolesarje? Preberite intervju in izvedeli boste še več o njunih avanturah ter nasvetih za mlade in starejše navdušence nad kolesarjenjem. 

Dovolite, da vas navdušita.



Kaj vaju je tako privlačilo v Evropi, da sta se ves čas vračala?

Tyler: Drugačna je, ni Amerika. Evropski socialni sistem nama je nekoliko bolj všeč kot ameriški. Seveda pogrešava Ameriko, a tukaj nama je všeč.

Carolyn: Evropa ima mesta, zelo prijetna za življenje. Mesta v ZDA so razširjena, imajo velika, razpotegnjena predmestja, zato se kamorkoli gremo, moramo peljati. A midva obožujeva kolo. In vsako mesto v Evropi, pa naj ne bo prijazno kolesarjem, kot je recimo Varšava, je veliko boljše kot ameriška mesta. To nama je zelo všeč. Prav tako zgodovina, kultura in raznolikost.

Tyler: Navdušil naju je tudi tipičen pristop k življenju. Evropejci so bolj sproščeni v mnogo rečeh, čeprav znajo biti formalni v opravkih, kjer Američani nismo. Če dam primer dopusta. V Evropi imate 4 ali celo 5 tednov dopusta, medtem ko v ZDA zgolj 5 dni v celem letu. Mogoče 10, če si kakšne menedžer. Seveda je Evropa velika in so razlike med državami. A pristop in kvaliteta življenja je drugačna kot v ZDA. Te povezave med ljudmi v majhnih mestih so v Evropi še vedno prisotne; hrana se še goji za lastno oskrbo in ljudje se ob kavi družijo na mestnem trgu. V ZDA so ljudje v majhnih 'jaz' škatlah in ne razmišljajo toliko izven nje, o 'nas'.

Kaj pa vajina ljubezen do kolesarjenja? Kako se je vse začelo?

Tyler: Prvič sem sedel na kolo že kot majhen deček. Odrasel sem na podeželju, kjer so bile ulice prepletene v mrežo in kolo je bilo moje prevozno sredstvo, saj avtobusov ni bilo. V času študija sem zašel v gorsko kolesarjenje in potem dolgo časa pustil kolo ob strani. Vse dokler nisem spoznal Carolyn, ki me je ponovno navdušila nad kolesarjenjem.

Carolyn: Imam podobno zgodbo; v otroštvu je bilo kolo vstopnica do svobode, da si odšel od staršev k prijateljem in znancem. Nato sva s Tylerjem ponovno začela z gorskim kolesarjenjem. Ko pa sva se preselila na Nizozemsko leta 2006, sva prodala avto v ZDA in ponovno kupila kolesa. Takrat nama je postalo jasno, da lahko kolesariva povsod, kjerkoli že sva. Tudi ko sva se preselila nazaj v ZDA, sva ponovno zavila v trgovino s kolesi, avta več nisva potrebovala. In tukaj sva danes z najino strastjo.



Tyler: V Evropi kolesarski turizem ni zelo pogost, ni pa nenavaden. V ZDA so bili ljudje ob najinem načinu življenja totalno začudeni: »Kaj pa počneta? Je kaj narobe z vama? Sta izgubila avto?« Tukaj je to bolj sprejemljivo. Evropa je majhna, zakaj je ne bi prekolesarila?

Carolyn: Vse to s fantastičnimi železniškimi povezavami. To je eden izmed razlogov, zakaj to počneva. Ponavadi sva kolesarila zgolj po mestu, a ko sva bila na Poljskem, sva si zaželela tudi daljše ture. Pokrajina na podeželju je čudovita, ampak če želiš tja, potrebuješ avto. Razen če ne skočiš s kolesom na vlak.

O svojih dogodivščinah pišeta tudi blog in imata spletno stran, je tako?

Tyler: Delo na spletni strani je nekoliko upočasnjeno, saj sva pripravljala vodnik po Varšavi. To nama je vzelo vsako sekundo prostega časa, tako je tudi blog malo potihnil.

Kako pa sta sploh prišla na idejo napisati vodnik za kolesarje?

Carolyn: Ko sva se preselila v Varšavo sva ponovno kupila kolesa, saj je to najin način raziskovanja mesta. Ko pa enkrat prideš iz centra mesta, je tam nešteto čudovitih poti, ki niso težke za prekolesariti. A o teh je bilo le malo informacij, še posebej v angleščini.

Tyler: Tudi informacije v poljščini so bile nepopolne in se niso ujemale z dejanskim stanjem. Naj dam primer, ko je na zemljevidu označena kolesarska pot, a je dejansko, kjer bi mogla biti, ni. Začela sva razmišljati, da zagotovo nisva edina, ki sva to opazila. In zagotovo bi tujce zanimale tovrstne informacije, bolj kot Poljake, zato sva začela te stvari, ki sva jih opazila, zapisovati. Na neki točki je Carolyn rekla: »Imava 20 dobrih različnih kolesarskih poti, ki sva jih naredila. Le izboljšati jih bo še treba.« Na koncu sva v vodniku zbrala 24 tovrstnih poti za kolesarje v Varšavi.

Kaj pa zgodba z vodnikom za kolesarje po Sloveniji?

Tyler: Lansko leto, ko sva imela pred seboj množico informacij o Varšavi, sva naredila izlet iz Prage v Dubrovnik. Želela sva videti Češko in južno Evropo – Hrvaško, Avstrijo in Slovenijo. Vedela sva, kaj lahko pričakujeva na Hrvaškem, imela sva predstavo, kaj pričakovati v Avstriji. A o Sloveniji se nama ni sanjalo, kaj pričakovati. Ko pogledaš zemljevide na Googlu vidiš zgolj par cest, ki vodijo skozi Slovenijo. A ko sva prišla čez avstrijsko mejo, se je pred nama odprla mreža cest. Cestne povezave so prav povsod in mislil sem si: »Uf, to pa bo zmeda.« Poleg tega me je ob tiskanju celotne poti Google opozarjal: »Pozor! Ta cesta gre skozi Slovenijo.« Kar je bilo čudno. Ampak ko sva prišla v Slovenijo, nisva mogla skriti navdušenja nad naravnimi lepotami, prijaznimi ljudmi, dobrimi stranskimi cestami za kolesarjenje in potmi čez gore. Tako majhna država, pa skriva toliko raznolikosti. Kar je zares 'cool'.



Carolyn: Hkrati sva videla kar nekaj zemljevidov, ki so vključevali kolesarske poti po Sloveniji, kar je bilo za naju zanimivo. Kljub temu pa najboljših poti ni bilo tako lahko najti. Zato sva se vrnila.

Tyler: Ja, želiva uspešno prepoznati in zabeležiti te poti in jih približati tujim turistom.

Carolyn: Še posebej daljše ture, ker v Sloveniji so poti lokalizirane. Kar je dobro, ljudje bodo prihajali, da bi prekolesarili kratke poti. A če bi naredili povezave med mesti, bi ljudje zagotovo preživeli več časa v poti čez državo. Sedaj, če želijo prekolesariti Slovenijo, morajo po informacije k veliko virom. Upava, da bova pripomogla k temu, da zbereva vse potrebne informacije na enem mestu.

Tyler: Tukaj je verjetno še ena pomembna stvar, ki je domačini ne vidite – Slovenija je zelo poceni v primerjavi z Zahodno Evropo in ZDA. Zdi se, da dobiš veliko za svoj denar, saj so Slovenci izjemno prijazni, namestitve so dobro organizirane in je odlična destinacija za kolesarjenje. Za tuje turiste, ki obiščejo Slovenijo, so cene nizke in za porabljen denar dobijo veliko.

Na spletni strani podata zanimivo trditev, da turist, ki kolesari, ustvari petkraten ekonomski učinek kot turist, ki isto razdalje prepotuje z avtom. Kolesar mora spati, jesti in tako zapravi več denarja v državi. Kar drži.

Tyler: A Slovenci se tega ne zavedate, je res? To ni izvorno najina ideja, a drži. Poleg več časa, ki ga v državi na kolesu preživi turist, tudi več vidi, saj se več krat in lažje ustavi, če ne drvi mimo s 130 kilometri na uro.

Moraš imeti veliko kondicije, da se odpraviš na potovanje, kot je vajino?

Tyler: Seveda moraš imeti malo kondicije, a ne rabiš biti super atlet, da zmoreš. To je to, kar nama je pri celotni stvari tako všeč. Ampak za Slovenijo bi rekel, da moraš imeti kar močne noge, saj se pot kamorkoli zaideš ves čas dviga in spušča. A lahko si vzameš čas, planiraš in se ustaviš. Tudi zato želiva napisati ta vodnik, da bodo kolesarji vedeli, da je čez 10 kilometrov mesto ali trgovina. Ideja je tudi, da v poti vključiva mesta, kjer lahko dobro ješ, spiš in si ogledaš znamenitosti, kot so muzeji, cerkve… Verjetno bova opisala zgolj par cerkva v Sloveniji, saj jih imate ogromno. Ko sva se prvič vozila čez državo, sva bila noro navdušena nad njimi, saj so vse na majhnih hribih in izjemno slikovite.



Kar se tiče kilometrov… Verjetno bova v treh mesecih potovanja po Sloveniji naredila okoli 3000 kilometrov. Nato sledi pisanje, zemljevidi, zbiranje slik in podobno za vodnik. Slovenija je nekoliko zajetnejši zalogaj kot Varšava.

Rekla bi, da živita sanjsko življenje… Kako pa si služita kruh?

Tyler: Imava veliko prihrankov, ki sva jih dajala na stran veliko let, da sedaj lahko tako živiva. Prodaja vodnika gre kar dobro, napiševa tudi kakšen članek o kolesarjenju. Sedaj torej živiva od prihrankov in upava, da bova dovolj dobro vlagala v prihodnost, da se nama bo nekega dne obrestovalo.


Carolyn: Prenočila sva v veliko HI hostlih v večjih državah. Menim, da je neke vrste ime znake, kjer veš, kaj pričakovati. Tudi v Sloveniji lahko potrdiva, da je standard v HI hostlih in kvaliteta na visokem nivoju. Vedno sem zaupala HI standardom in še nisem bila razočarana. Kamorkoli te že pot zanese, veš, da bodo HI hostli čisti in dobri.

Tyler: Tukaj je še ena prednost. In sicer, če bivaš v hostlih, je kolesarjenje zagotovo lažje, saj s seboj ne potrebuješ opreme za kampiranje.

Kaj se lahko zgodi med tako dolgim kolesarjenjem, kot je vajino. Praktično živita na kolesu. So kakšne pasti? Kaj pa dogodivščine?

Carolyn: Zame so pomembne tri stvari. So dnevi, ko si tako fizično utrujen, da se ti zdi, da ne boš zmogel. A nato prideš do točke, ko zagledaš čudovit razgled ali ko po dežju ponovno posije sonce. To je ta magičen občutek biti v trenutku. Potem so tukaj ljudje, ki so na tovrstnem potovanju zelo pomembni. Ljudje so radovedni, četudi zgolj kolesariva mimo. Lahko vidiš mimoidoče, ki se ustavljajo, se obračajo in te gledajo. Midva večinoma kolesariva po stranskih poteh, ven iz večjih mest. Na primer, pred kratkim sva imela uro in pol dolg pogovor z Madžarom v jeziku, ki ga nihče od nas ni govoril. 



Tyler: Imava ogromno različnih izkušenj in dogodivščin. Zanimivo je bilo v Izraelu, ko sva srečevala ljudi, ki so se ustavljali, nama ponujali hrano in namestitev. Spoznala sva veliko novih prijateljev, saj si na kolesu veliko bolj dostopen. Na Poljskem se nama je zgodilo, da sva prikolesarila v mesto, ki je imelo 10 hostlov, a so bili zaradi tamkajšnjega koncerta vsi polni. Po zemljevidu sodeč bi naj bil tam tudi kamp, a ga nisva našla. Za nameček je začelo deževati in temnilo se je. Odpravila sva se naprej in ob cesti opazila taborni ogenj in majhen paviljon. Vprašal sem, če lahko tam kampirava. Rekli so: »Ne, pridita z nami.« Bil je poletni kamp za slepe otroke in peljali so naju v dom, kjer sva dobila posteljo. To so majhni, a pomembni trenutki.

Carolyn: In potem je tukaj še tretja stvar: občutek, da si dosegel, kar si si zadal.

Tyler: Sploh ko meniš, da ne boš zmogel. To se pogosto dogaja pred velikimi vzponi. A telo zmore več, kot si mislimo. Kljub vsemu pa tovrstno kolesarjenje ni dirka, moraš se imeti lepo.



Je takšen način potovanja primeren tudi za mlade? Kaj bi jim svetovala, če se odločijo za kolesarske počitnice?

Tyler: Menim, da je tovrstno potovanje odlično za mlade.

Carolyn: Mladi so bolj fit kot midva.

Tyler: Mladi so bolj tolerantni, ko pride do raznolikosti, menim. Za ljudi, ki želijo preizkušati sami sebe, ki so avanturisti in želijo preizkušati svoje meje… za njih je ta način potovanja odličen. Sploh Slovenija je s svojimi hribi in gorami super preizkušnja. Prav tako je to poceni način potovanja, spoznaš ogromno novih ljudi in zagotovo te čakajo dogodivščine.


 
 
 
 

Anja Turk
prostovoljka Popotniškega združenja Slovenije 
anja_turk@hotmail.com