Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Čudeži južne Indije – 1. del

Tropski raj v Goi, sanjska pokrajina v Hampiju in mrtvi rokavi rek v Kerali, ki še kako živijo.

»Whiskey-wine,« je nerodno naročil pijačo Indijec, ki je na letalu proti Mumbaju sedel ob meni. Stevard je začudeno pogledal, vprašljivo ponovil naročilo in natočil čudno zmes alkohola. Tokrat sem bila že drugič na poti v deželo čudovitih, barvnih sarijev, dišečih začimb, svetih krav, norih voznikov in ubijajoče umazanije, a sem komaj tokrat videla, kako velik problem predstavlja alkoholizem v Indiji. 

Vsebina

Pitje na javnih mestih je prepovedano, a brez velikega naprezanja na ulici srečaš opite Indijce. Hinduizem gor ali dol, po opravljenem delu se spije tudi cela steklenica viskija. Sploh v Goi, majhni državi na zahodu indijske podceline, je alkohola na pretek, kar je posledica ne tako daljnih zgodovinskih zasukov. Znano je, da je bila Goa pribežališče hipijev iz vsega sveta in delček hipijevskega duha se je ohranil, a verjetno ne iz pravih razlogov. Čeprav je posedovanje droge kaznivo, ob mraku domačini potiho ponujajo hašiš, marihuano, kokain, ekstazi in ostale rekreativne droge. Na plažah se zvečer odvijajo divje zabave, a pazljivost ni nikoli odveč, saj lokalni prebivalci poročajo o posilstvih mladenk, ki so se zabavale same. Kljub temu droge niso največja nevarnost ob Arabskem morju. Mikavni morski valovi, ki kar vabijo v vročih dneh pod palmami, skrivajo pasti, močne morske tokove, ki so v morske globine odnesle nemalo nepazljivih kopalcev.

Deset ur za 400 kilometrov

Življenje v večinoma krščanski Goi je sicer umirjeno, umazaniji se ne izognete niti v obmorskem raju, je pa na cestah zagotovo veliko manj krav kot v hindujskih delih Indije. Ostanki portugalskih osvajalcev iz 16. stoletja so še vedno vidni, prava paša za oči so cerkve, katedrale in samostani v Stari Goi, ki se bohotijo med palmovci ob urejeni zeleni travi in ličnih ograjah, ki mogočne zgradbe obdajajo. Potikanje po Goi, ki ima zgolj 1.5 milijona prebivalcev, je najlažje z lokalnimi avtobusi, ki vozijo zelo pogosto. Vse kar morate storiti je, da se odpravite na glavno avtobusno postajo, se zaderete kam želite in hitro boste našli pravi avtobus. Že res, da se v Indiji lahko baranta za skoraj vse, a nikoli se ne pogaja za vozovnico. Ti pogumneži poletijo iz avtobusa kolikor so dolgi in široki. Čeprav sama za prevoz vedno raje izberem vlak kot avtobus, je v Indiji res največje doživetje vožnja po lokalnih cestah tako z rikšo, taksijem, motornim kolesom ali avtobusom. Na daljše razdalje je pametno potovati ponoči, vlak je udobnejša, a nekoliko dražja izbira. Vladni avtobusi so zares poceni, vedno na voljo, a temu primerno opremljeni. Iz Goe sem se v 400 kilometrov oddaljen Hampi odpravila z nočnim avtobusom. Spretni voznik je to razdaljo prevozil v desetih urah. Po Indiji sem nabrala kar nekaj kilometrine, a takšne ceste pa še ne. Luknja pri luknji, tema, megla, dež in neskončno število počasnih tovornjakarjev, ki jih je seveda potrebno prehiteti, četudi v nepreglednem ovinku. Vse skupaj je počasi načenjalo moje živce in tudi razbolelo zadnjico. Za nameček sta si v zadnjem delu avtobusa v lase skočila še dva potnika, padlo je nekaj glasnih besed in majhen udarec, spor pa so rešili možje zakona. A spanec me je premagal, radovedni pogledi domačinov na belo turistko, ki sama potuje z vladnim avtobusom so tudi počasi pojenjali in zbudila sem se v čudovito jutro v Hampiju.

Slonica iz templja

Čarobna, nezemeljska pokrajina v notranjosti zvezne države Karnatake uroči s kupi velikih zaobljenih balvanov, ki se razprostirajo kamor seže oko. Med ogromnimi kamni si je pot utrla danes počasna reka, vir življenja lokalnih prebivalcev, ki gojijo bananovce, riž in nekatere druge poljščine. A Hampi ne očara zgolj z lunarno pokrajino, na zgolj 26 kvadratnih kilometrih se bohoti več kot 2000 hindujskih templjev iz 14. stoletja, ki so pod UNESCO-vo zaščito. Najboljši način za raziskovanje ruševin in ostankov veličastnih templjev je s kolesom. Čeprav so poti dobro označene, je vseeno modro najeti lokalnega vodiča, ki pozna zgodbe o kraljičnah, ki so že imele 'srednjeveško' klimo v svoji palači, kad, veliko kot bazen in hlev za dvanajst slonov. Hampi je obvezna postojanka za mnoge popotnike ne le zaradi posebnih naravnih danosti in neštetih templjev. Življenje tukaj poteka v počasnem tempu, domačini so sproščeni, nasmejani, v primerjavi z ostalimi večjimi indijskimi mesti, prav nič vsiljivi. Kamorkoli se v tej majhni vasici premakneš, vedno je v vidnem polju tempelj Virupaksha, ki se dviga skoraj 50 metrov visoko pod modro nebo. Stalna prebivalka templja, poleg mnogih nagajivih opic, je slonica Lakshmi, ki se vsako jutro okopa v bližnji reki.

Več o Indiji v naslednji številki Globetrotterja.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava