Potovanje v Panamo

Potovanje po njej je tudi za nas dokaj ugodno. V hostlih lahko spiš za na okroglo 10 evrov na noč, za približno 20 evrov pa že imaš svojo sobo, kjer lahko bivata dva. Tudi hrano se dobi po dobri ceni, posebej ugodne pa so tržnice. Valuta je balboa. No, edino, kar je od balboe še ostalo, so kovanci. V uporabi je namreč ameriški dolar. 

Panama City

Mesto, ki je dom približno 450.000 prebivalcem, sem sama poimenovala Mesto z dvema obrazoma. En del popolnoma spominja na ZDA. Visoke stolpnice, vse povsod so restavracije s hito prehrano, diskoteke, luksuzni hoteli. Skratka, prava mala ZDA. Na drugi strani pa tisto »pravo« kolonialno mestece s tržnicami, življenjem na ulici, kričanjem od vse povsod in šviganje predelanih school bus-ov.

Moja in Judyina dogodivščina v mestu se je začela z barantanjem cene s taksistom. Domačini vidijo na čelu vsakega turista kar en velik znak za dolar. S časoma se kar navadiš, da te tako jemljejo in da je vedno dobro poznati prave cene, da se potem lahko zanje tudi učinkovito besedno boriš. Taksist naju je odložil pri hostlu, a ker žal niso imeli dveh prostih postelj, je naju osebje usmerilo k bližnjemu penzionu. Tam sva odložili stvari, se zrihtali in odšli raziskovat. Prišli sva do tistega »fensi« predela s stolpnicami. Kar nekam nenavadno je bilo videti tisti blišč, ki prav zares ni spadal v tisto okolje. Na ulici si lahko videl vse sorte ljudi. Od kravatarjev pa do tistih v narodni noši. Kot že prej omenjeno, ta mala Amerika je bila namenjena investitorjem iz ZDA. Meni dolgočasen in nevmesen predel a hkrati smešen. Po določenem času hoje je Judy predlagala, da greva v en lokal na pivo. Izbrali sva en tak, nič kaj posebnega barček, da ja ne bo astronomska cena za pijačo. Naročiva, spijeva, vprašava za račun in... Halo?! Teta nam je na osebo zračunala 6 dolarjev! Niti na Times Square-u v centru New Yorka pivo ne stane $6! Nekaj časa smo se tam še vse prerekale vključno s kelnarco in lastnico bara. Na koncu pa nama ni ostalo drugega, kot da sva plačali. No, take dogodivščine so v tej državi dokaj pogoste in prav zoprne. Kar nekaj časa sva rabili, da se nama je to pohladilo. Hodili sva kar nekaj časa in iskali pravo pot do najinega penziona. S seboj sva imeli zemljevid. Ulice na njem pa se nikakor niso ujemale s tistimi v resnici. In zanimivo, nihče od tistih prej omenjenih kravatarjev, niti tisti v narodni noši, niti hotelski šoferji nam niso znali pokazati smeri, v katero bi medve morale iti. Še najina edina rešitev bi bil taksist, če bi seveda imeli dovolj denarja. Tako sva enega ustavili in ga vprašali za smer. Povedal je, da naju lahko pelje in da nama da ugodno ceno. Me pa sva mu povedali, kako naju je tista ženska olupila. Za dokaz sem mu pokzala še račun in ko ga je videl, sva se mu zasmilili in naju je do najinega domovanja peljal zastonj.

Naslednji dan pa sva se odpravili raziskovati stari dela mesta, Casco Viejo. Predel, v katerem se vse dogaja na ulici. Od manikure in pedikure, do kuhanja, striženja, itd.

Čeprav se večina turistov otepa hrane iz ulice, sva bili z Judy vedno prvi v vrsti za nabodala in druge dobrote. Nič posebnega, meso kot meso, ampak ko ješ tam, stoje v množici kot vsi ostali in z njimi komentiraš, kako je dobro, ta obedek pridobi še boljši okus.

Panamski prekop

Ko je bila Panama še del Kolumbije, so se ZDA zanimale za gradnjo prekopa in njegovo lastnino. Kolumbija z njimi ni želela sodelovati, zato je ponudbo odklonila. Vendar ZDA so dobile drugo rešitev. Panama si je želela samostojnosti in neodvisnosti, zato so jim Američani pomagali pri osamosvojitvi in v zameno pridobili pravico do izgradnje panamskega prekopa ter njegovo lastnino vse do leta 1999, ko je postal last Paname. Prekop je za promet odprt vse od leta 1914. Sestavljajo ga trije seti zapornic. Najbolj znane so Miraflores, ki so tudi najbljižje Panama City.

Otok Colon – čudovite barve pod morsko gladino

Prav za prav je bolj kot po imenu otoka, področje znano po kraju Bocas del Toro, kjer biva večina prebivalcev otoka. Mali kraj z mini letališčem in eno glavno ulico, ob kateri je praktično vse.

Če so na eni strani v največjem kraju mecizi, so na podeželju večinoma domorodci, ki živijo na bolj preprost način. Tu prebiva skupina Ngobe Buglé.

Bližnje  plaže so čudovite, prav tako dobro poznan predel Bocas del Drago, kjer je plaža zvezd. Resnično je ogromno morskih zvezd. Ne dve, tri ali štiri, ampak veliko več.

Otočje San Blas – raj na zemlji

A se kdo spomne tiste sličice, ki smo jo lahko med množico ponujenih v xp-jih izbrali za namizje? Tisti čudovit otoček s palmamami, belo mivko in sinje modro barvo morja. Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj videla kaj takega. In ravno tam se nahaja ta otoček, med množico več kot 350 otokov v Kuna Yala, samoupravnem obmožju Paname.

Na malce večjih otokih (taki, kjer bi potrebovali največ pol ure, da bi ga obhodili) živijo v skupnostih. Taki otoki so poseljeni zelo na gosto. Hiše imajo »zid« iz bambusa. Ženske Kuna so čez dan lepo oblečene v na roke narejene bluze z dodatkom mole (njihovo tipično ročno delo) ter krilo, ki je v bistvu kar večja ruta ovita okoli pasu. Velika večina žensk ima v nosu uhan, kratke lase in nosi ruto. Ko pa sonce zaide, vse zavržejo bluze in so kar v modrčkih.

Turisti nikoli ne bivajo na takih večjih otokih, ampak na manjših in ne tako poseljenih. Z Judy sva bile na otočku, ki si ga lahko prehodil v sedmih minutah. Bil je dom trem družinam in se imenoval Naranjo chico – mala pomaranča. Vse hiške so bile narejene iz bambusa in imele palmovo streho, tla pa so bila kar mivka. Hrano so nam oni kuhali, ko pa smo bili posebej lačni, smo jedli svež kokos.

Tu sem preživela 4 dni in vsak trenutek posebej sem se čudila, kje sem. Zdelo se mi je, kot da sanjam.