Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Ko misli odpotujejo – 6.del

Toliko je že bilo povedanega o Afriki, da ne veš sploh kaj bi verjel. A so stereotipi sploh kaj povezani z vsakdanjostjo? Dejali so nam, da tam ne bo cest, tempreature bodo neznosne, ljudje ne bodo imeli nič za jest in da vse skupaj ne bo lahka fizična ter tudi ne lahka psihična preizkušnja.

Vsebina

A Egipt nam je prikazal drugačno sliko. Avtomobilska gneča na severu, napolnjene tržnice in ogromno ljudi, ki dajejo vtis, da je od jutra do večera povsod nakupovalna mrzlica. Verjetno je to pač posledica stateške geografske lege in pa seveda mistična zgodovina egipčanske civilizacije, ki privablja na tisoče ljudi. In tako smo ob vsem tem dogajanju in doživljanju prispeli do juga Egipta, v Aswan. Na poti do Aswana se nam je v vsej svoji lepoti in mogočnosti prestavila še egiptovska zaveznica in srce tega naroda, reka Nil. Res je nekaj posebnega, ko se ti vse šolske ure geografije in zgodovine odvijajo pred očmi. Žila, ki prenaša ta življenjski napoj, vodo, se mirno vije in napaja polja v neposredni bližini. Če se uzreš kak kilometer vstran vidiš, kar bi bilo, če reke ne bi bilo: puščava. In morda kak kamen na trenutek. 

V Aswanu smo si uredili papirje za trajekt iz Egipta to Sudana po jezeru Nasser. Avto smo do zadnjega kotička napolnili s pitno vodo, kajti že v Aswanu smo opazili, da nam zna biti vroče. A na samo pot smo se podali brez avta, saj je bil le-ta naša “prtljaga” in je tako moral na poseben tovorni trajekt. V Sudan bi naj prispel en dan za nami; in tudi je.

Prispetje v Sudan in čakanje na avto pa je bila avantura zase. Začetne navedbe so se začele uresničevati. Iz pristanišča do mesta Wadi Halfa smo opazili, da je cesta postala le prašna pot, štiri stene brez kakršnekoli podlage so postale hotelska soba in vročina je postala neznosna. Vodo si pil in pil in pil, a na WC nisi rabil. Znojenje je poskrbelo za to malenkost. Po mestu smo se potikali, kat najbolj izurjeni detektivi. S telesi smo bili ob stenah karseda blizu in podvizali smo se, ko je bilo potrebno od ene stavbe do druge, samo da bi ulovili čimveč sence. Zveni smešno, a nam je bilo enostavno vroče.

Po prihodu smo se prijavili na policijski postaji, ker je to pač pobvezno in drugi dan dobili tudi naš avto. Zopet smo bili na poti in počutili smo se “domače”.

Za nadaljevanje poti proti jugu sta bila na voljo dva scenarija. Prvi je sledil reki Nil in se vil počasi od vasice do vasice proti glavnemu mestu Khartum; medtem ko drugi preseka dolgo pot direktno čez puščavo. Drugi scenarij je seveda veliko bolj avanturističen: pot sredi puščave, dan ali dva brez žive duše, samo avto, ti in nemogoče temperature podnevi, ter mir in zvezdnato nebo ponoči. Celotna puščavnska pot se vije ob železniški progi, a vlak pelje njej le enkrat na teden; in še takrat zelo počasi, saj je proga velikokrat zasuta s peskom. Pustolovščina vsekakor, a če gre kaj narobe, dobesedno, smrtno nevarna. Tako smo se odločili, da se podamo na pot ob reki, kjer bomo na vsakih nekaj ur vsaj srečali živo dušo. Po eni strani je to bistvo potovanja, videti način življenja in morda tudi spoznati ljudi v tem čisto drugem okolju, a po drugi strani je tudi puščava del Afrike. Pa saj bo še obojega na pretek.

In tako smo smo sledili Nilu iz Wadi Halfe do Dongole. Kakšna pot! Najprej nas je presenetila asfaltna cesta in pomisliš: „Saj pa Afrika ni tako nerazvita“, a po tem se začne. Ceste niso samo makadamske, polne ogromnih kamnov, mehkega peska ter poskakujočih kanalov (angl. corrugation), ampak cest včasih enostavno ni. Levo, desno, naravnost – vse je enako. V teh situacijah pride kompas izredno prav.
 
Naučili smo se, da se hitro ustavljanje na mehki peščeni podlagi običajno ne konča dobro. Ko se avto pelje mu namreč ves čas sledi ogromen oblak prahu, ki ob postanku avta še vedno nadaljuje svojo pot in tako napolni vozniški prostor do vrha z drobnim zadušujočim prahom. Na trenutke se cesta približa Nilu in tako izgleda ena stran, kot da je konec sveta: pesek, kamni, skale in nič življenja; medtem ko te na drugi strani preseneti zelenje in goščava ob sami reki. Izjemno!

Prespali smo v eni izmed teh goščav, ob reki, v udobju našega šotora in varnem zavetju za komarno mrežo.
 
Za zajtrk pa smo se ustavili na vrhu naključnega hriba, da bi si v miru in ob kavici ogledali to Sudansko pokrajino. A že po 5 min, ko smo si pripravili stole in zložljivo mizo, so od daleč začeli v našo smer prihajati ljudje. Na koncu nas je obkrožilo več kot 10 prijaznih domačinov s katerimi smo se veselo pogovarjali ob mazanju Nutelle in instant kavi. Čudovito.

 

Simon Pečovnik

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava