Takoj na začetku moram opomniti, da v času božičnih praznikov ne grem več na potovanje. Ne glede na to, kako na živce mi gre nakupovalna mrzlica v predbožičnem času, sem to letos dejansko pogrešala. Da ne govorim o okrašenih mestnih ulicah, čarobnih barvnih lučkah, kuhano vino, sneg in vse kar sodi k idiličnemu predbožičnemu vzdušju. Na Baliju si tega enostavno ne boste mogli pričarat…lahko pa dobiš marsikaj drugega.
Na Bali sva se s fantom odpravila za en mesec in sicer v času pred božičnimi prazniki, kar nama je bilo dovolj, da sva »odkljukala« vse stvari, ki sva si jih izpisala iz Lonely planeta. Priporočljivo je, da si knjigo vsaj malo preberete, če se prvič odpravljate v Indonezijo, predvsem glede urejanja in plačila vize, plačevanja taks in cen, ki jih za posamezne izdelke in storitve trgovci in turistični delavci postavljajo v razponu od 0,30€ do 10€ . Vseeno pa moram na tem mestu opozoriti, da vse napisane stvari v knjigi ne držijo – predvsem cene bemotov (lokalno prevozno sredstvo) in različnih ogledov (ogled delfinov v Lovini), ki so višje zaradi povečanega števila turistov, še posebej pa v času praznikov.
Specifika Balija, v večinsko muslimanski državi Indoneziji, je da na tem otoku živi več kot 90% hinduistov, tako da je razumljivo, da božičnega vzdušja tam ni bilo. So se pa domačini zelo potrudili, da turisti slučajno ne bi pozabili na ta krščanski praznik, saj so bile v vseh trgovinah, hotelih in restavracijah izobešene zlate parole s kičastim rdečim napisom: MERRY CHRISTMAS AND HAPPY NEW YEAR. Vsepovsod je bilo enako, da ne govorim o okrasitvi drevesc; no niso se ravno ukvarjali z izgledom oz. s tem katere okraske bi izbrali, ampak tega jim vsekakor ne moremo zameriti.
To pa samo kaže na to, kako so domačini ustrežljivi turistom. Vsi so zeloooo prijazni in vedno nasmejani ter nezamerljivi. Tudi, če se z njimi kaj ne strinjaš ali pa ti zaračunajo napačno ceno, ti bodo odgovarjali z nasmeškom na obrazu. Enkrat sva celo videla prometno nesrečo, ko je avto zbil kolesarko. Bila sem presenečena nad tem, da je voznik stopil iz avta, pomagal kolesarki, ta pa je prijazno pokimala, se zahvalila za pomoč in odšla dalje. Brez kakršnegakoli kreganja, drame, scene. Tega pri nas ne bi doživeli.
Edina stvar, kjer niso fer do tebe, so cene – če le te niso zapisane (včasih tudi če so) ti bodo trgovci vedno postavili višjo ceno, kot je v resnici. Ampak verjemite mi, hitro se naučiš barantanja. Če nočeš da te oskubijo, ne smeš nikoli sprejeti prvotne cene, ki ti jo postavijo! Vedno moraš barantati za ceno – ne glede na storitev. To delaš v trgovini, tržnici, pri prevozu, taxijih, hotelskih sobah, celo v restavracijah je to možno! Če niste dobri v tem, boste vsekakor preplačali storitev. Roko na srce so pa cene izredno nizke za naše razmere, ampak ko enkrat začneš zbijati ceno, ti ostane to v krvi in če se gre le za 5000 rupij je to pač 5000 rupij (14.000 rupij je takrat bilo 1€). Mišljenje nekaterih je: prišel sem na dopust in to ni razlog, da bi me lahko izkoriščali, ker sem turist.
Kot sem že omenila so cene res nizke na primer hrana: za 4€ dobiš kosilo in še veliko pivo spiješ poleg. Nočitev (soba s klimo in toplo vodo) stane okoli 15€-25€ na noč za dve osebi, imaš pa tudi cenejše, odvisno od sezone in opremljenosti sobe. Izposoja motorja na dan je okoli 2,5€, gorivo (mešanica): za 1€ si dobil 3L, smešno ne. Kot sem že omenila, tukaj imate možnost, da preizkusite svoje sposobnosti barantanja.
Ko sva prispela v Jakarto (mimogrede: hrup, umazanija, gneča, smrad ... ne priporočam zadrževanja, v kolikor si vnaprej ne pogledate kaj bi si radi tam pogledali), sva prvič doživela kako poteka cestni promet. Poleg tega, da vozijo po levi strani, je ogromno motoristov, ki ne upoštevajo nobenih pravil, da ne govorim o vožnji čez rdečo luč, semaforjev enostavno ne upoštevajo. Tu ne govorim o par motoristih, ampak o stotini motoristov, ki se zrinejo med avte v prve vrste. Tudi pravilo, da se prehiteva samo po eni strani, ne drži. Prehitijo te na tisti strani, kjer je več prostora. No na kocu sva s fantom bila ista kot oni, ja ista kot tisti, nad katerimi sem se jaz prvi dan zgražala, ampak drugače nisi nikamor prišel, ker je takšna gneča na cestah, da je lažje prehitevat in se vrivat med avte, kot čakat v vrsti. Tako je motor resnično tisto prevozno sredstvo, ki te pripelje kamorokoli hočeš. Res je, da ne moreš imeti poleg dosti prtljage (razen, če si tako iznajdljiv, kot domačini in na motorju prevažajo vse možno – od računalnikov, ogromno vrečk hrane in sadja, kovčkov, do tega da se na motor spravi mati s štirimi otroki). Še manj pa je prijetno, če te na motorju dobi tropska nevihta. Kljub temu je izposoja motorja oz. skuterja najboljša rešitev za transport na Baliju. Mestnega prevoza se nisva kaj dosti posluževala. Imajo bemo, ki je nekakšen mali kombi, ki vozi od enega mesta do drugega brez v naprej določenih postaj, pač poveš kje naj ti ustavi. Nimajo voznega reda in navadno prej vprašaš, v katero smer gredo, poleg tega lahko cinkaš za ceno, ki je zelo nizka in spoznaš zanimive ljudi.
Hmm...ja klasika: plaže so lepe tam, kjer so v bližini hoteli, drugod so pa dokaj neurejene. Za Bali je značilno, da je otok meka za surferje. V Kuti (najbolj turistično mesto, najboljše zabave) so idelalne razmere za učenje. Na plaži najdeš izposojevalnice surfov in tudi učitelje, ki ti pokažejo osnove. Zanimivo je, da plačaš 2 uri surfanja z učiteljem, od tega je s tabo samo 1 uro in še to ima poleg tebe še 3 druge učence, ampak OK, vsaj poskusiš kako je. Na južnem delu otoka (Dreamland, Ulu Watu) pa najdeš obale, ki so namenjene predvsem izkušenim surferjem. Nevarne so velike skale, kamor te lahko odnesejo valovi, če nisi dovolj izkušen. Imajo pa tudi kao nekega reševalca, ki s piščalko žvižga, če se preveč oddaljiš od kraja, ki je namenjen surfanju.
Bali je poln tržnic, ki nudijo tradicionalna oblačila, njihove ročne izdelke, hrano, spominke… Največjo najdete v Denpasarju (glavno mesto Balija). Veliko tržnico najdete tudi v mestu Ubud, kjer je tudi Monkey forest, kamor se vsekakor morate odpraviti, če se želite družiti s simpatičnimi opicami, ki na prvi pogled izgledajo zelo prikupno, zdaleč pa ne nedolžno, saj ne poznajo strahu do človeka. Prej obratno, navado iz gozda pridejo turisti bolj prestrašeni kot navdušeni, saj so jih »napadle« opice.
Ni skrbi, da bi se izgubili, v kolikor imate dober zemljevid in malo občutka za orientacijo. Na vseh cestah najdeš table z oznakami, problem je edino, da so le-te včasih prekrite z krošnjami, Če ne pa vprašaš kakšnega mimoidočega. Zaplete se le, če napačno izgovoriš ime kraja, ki ga iščeš. Drugače pa na poteh srečaš domačine, ki ti rade volje pomagajo in te tudi peljejo do želenega kraja. Na koncu pač pričakujejo plačilo za opravljeno delo. Lahko se tudi dogovorite, da vas več dni spremljajo in vam pokažejo vse kulturne znamenitosti v okolici – hindujski templji, tradicionalni plesi, parki, ročne delavnice s spominki…
Vsekakor je Bali otok, ki si ga je vredno ogledati in prepotovati okoli in počez. Edina stvar, ki me je izredno motila, je njihova (ne)skrb za okolje. Ne gledajo kam odvržejo smeti; na cesto ali pa v morje, skoraj nikoli v koš za smeti. Plaže, ki niso v sklopu hotela, so neurejene in polne smetja. Tudi v morju, če se odpraviš kam z ladjo, lahko vidiš vse možno: pohištvo, obleke, papirje, plastenke… Pazljivi niso niti na nevarne snovi, ki jih pustijo tam, kjer jim pač padejo iz rok. Enkrat sva videla kako so »odlagali« (milo rečeno, ker so jih skorajda metali) jeklenke na plaži polne ljudi, da so jih potem natovorili na ladjo.
Otok je dokaj majhen in zato posledično tudi gosto naseljen, saj je poleg domačinov in turistov, dosti sezonskih delavcev (400.000 domačinov in sezonskih delavcev na 5.632 km2) . Kuta, Legian, Denpasar, Sanur, Nusa Dua (najprestižnejši kraj za bogatejše turiste) so mesta, ki so dobesedno polna na vsakem koraku. Če želiš malo več miru, se odpraviš proti severnem delu otoka, preko riževih polj in gora ter mimo prelepih jezer. Ali pa se z ladjo odpelješ na mali otok Nusa Lembogan, kjer so za moje pojme še lepše plaže kot na Baliju. Imaš večji mir, ni prometa, ne večjih mest, otok prevoziš v 2eh urah. Tam lahko najdeš tudi tradicionalne lesene kočice, prekrite s slamo. Cene so malo višje, saj vso hrano in ostale potrebščine vozijo z Balija.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
