Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Ko misli odpotujejo – 2.del

Po krajšem razmisleku opaziš, da je za popotovanje iz enega dela Evrope do drugega dela Afrike težko izbrati tisti univerzalni avto, ki bi sovpadal z vsakim okoljem. Tako je bila za nas prva zanimivost vožnja po desni strani vozišča sedoč na desni strani. Britanski avto pač. Sama vožnja je stekla kot po maslu, a težave so nastale pri plačilih cestnin in podobnega; vse je pač na "napačni" strani. A čez čas se tudi takšnih zadev zelo navadiš, saj imaš praktično zraven sebe tako vedno pomočnika, ki te administracijske malenkosti opravi namesto tebe.

Vsebina

Potovanje po Evropi je bilo posipano s svežimi barvami, saj smo se odpravili v živih pomladnih mesecih. Na poti smo se ustavili ob majhnem otočku med francosko Bretanijo in Normandijo, Mount Saint Michel, na katerem je občudovanja vredno srednjeveško mesto. Sam otok je občasno tudi odrezan od sveta zaradi plimovanja. Sprehod po ulicah te ponese v preteklost in avanturistična žilica se prebudi v trenutku. Majhne uličice, nešteto vogalov, ozkih prehodov, skivnostnih stopnišč, le kaj se lahko skriva za tako malimi vrati?; vsekakor ti domišljija ne da miru. Po odličnih medenih palačinkah s cimetom smo si bili enotni, da je ta mala deviacija od poti do Afrike (zavili smo v bistvu čisto proti zahodu), bila odlična.

Hrumeč Land Rover nas je nato zapeljal od obalnih vasicah, mimo zgodovinskih mejnikov druge svetovne vojne, kjer se je začela velika zahodna ofenziva "Dan D". Po zelo čustvenemu postanku pa smo bili z mislimi že v francoski prestolnici. Po ogledu nekaterih zanimivosti, kot so veličastna katedrala Notre Dame, lepega hribovitega predela Montmatre so nas prijazno sprejeli naši prijatelji in razkazali še zanimivo nočno dogajanje. S poležavanjem pod Eiflovim stolopm smo zaključili naš potem po mestu in se odpravili dalje. Smer Nemčija. Vzpeli smo se na goro Jenner (1874m), ki nas je obdarila s čudovitim razgledom po zasneženih okoliških vrhih. "V kako zelo drugačno okolje se podajamo", sem si mislil. Trenutna izkušnja do sedaj res ni imela preveč skupnih imenovalcev z Afriko.

Kontrast se je še bolj poudaril, ko smo se začeli voziti po Grossglockner prelazu. Pred samim vzponom smo se ustavili na domačem zajtrku z narezkom, domačo marmelado, kavico, čajem in svežim, še toplim kruhom. Zelo domače za €7. A poznajo to tudi na afriški celini?

Slovenija

Za oba sopotnika je bil to prvi obisk Slovenije in tako smo si ogledali eno unikatnih ljubljanskih znamenitosti, Škisovo tržnico. Ogromna študentska zabava je bila po mojem mnenju realnejša predstava našega vsakdana, kot pa ogled Bleda, Bohinja in podobno (katere smo si seveda tudi ogledali). Po Piranu, postojnski jami, Lipici in trojanskih krofih je sledil toti naš Maribor. Eden pomembnejših postankov je bil pri sosedovi avtomehanični delavnici Gradin, kjer so nam preverili naš rezervoar za gorivo, saj nam je še vedno malce spuščal. Ogled Maribora ne bi bil popolen brez pohoda na piramido, s katere smo se zazrli proti jugu, a nobenega Kilimanjara ni bilo videti na obzorju, kar je pomenilo, da je do tam še daleč.

Ruperče in moji starši so bili naš gostitelji. Ogledali smo si staro vinsko klet, si privoščili malo rujnega domačega vina in bili razvajeni ob mamini hrani. Zdaj pa pojdi na pot če zmoreš! A smo zmogli. Ne smem pa pozabiti še obiska prijateljev, namestitev talismanov za srečo, solznih oči in objemov najbližjih. "Saj se vidimo čez nekaj mesecev, brez skrbi".

Nekako je bilo vse skupaj do tega trenutka potovanje proti domu, a od sedaj pa se dejansko odpravljamo samo še dalje in dalje vstran. Postanek v Sloveniji je minil, kot bi trenil in že smo bili na poti do Zagreba in Plitvic. Pa do obale, večerja na terasi ob morju, kempiranje, jutranji skok v mrzel Jadran in v prestolnico Dalmacije, Split. Ko sem bil še majhen, sem misli, da prihaja banana split prav iz tega Splita. A še prekmalu sem spoznal pravo resnico. Je pa Split veliko mesto z dolgo zgodovino in in zelo dobro ohranjeno rimsko palačo. Vsekakor si zasluži več kot le kratek postanek, a mi smo imeli druge načrte, ki so nas vodili v smeri BiH.

"Ko je Slovenac?"

In glej ga zlomka, sploh še nismo bili daleč od mejnega prehoda Hrvaška-BiH in že nas je ustavila policijska kontrola. „Dokumente prosim.“ Seveda jih je po ogledu potnih listov zanimalo: "Ko je Slovenac?" In tako sem bil jaz pooblaščen za razlago o tem, da smo turisti in kako nam je Bosna všeč; ter da si želimo ogledati Sarajevo in seveda Mostar. Vse skupaj je bil en prijateljski pogovor. Policist je z nasmeškom dejal, da moj prijatelj malo hitro vozi, a da ne želi pokvariti obiska Bosne že na samem začetku. Seveda smo se vsi lepo zahvalili in se opravli naprej. Prijaznost, je vse kar potrebuješ v takih primerih.

Zanimivo je, da je opozorilo o hitri vožnji voznikom Land Roverja v bistvu kompliment, saj si nikoli ne bi mislil, da ta avto zmore hitrosti nad 60 km/h.

In tako smo prihrumeli do multi-kulturnega Sarajeva. Do centra smo se pripreljali po svetovno znani, žal, "sniper valley". Mesto na prvi pogled nima nič opraviti z ostalimi predeli Bosne in Hercegovine, saj je izredno novo in povsod se nekaj gradi. Postaja moderna evropska prestolnica, a še vedno ostaja mesto v katerem najdeš zgradbe tako iz rimskega obdobja, srednjega veka in pa tudi sledi krute preteklosti niso očem povsem skrite. Opuščene stavbe, preluknjani zidovi te še vedno spremljajo, če le pogledaš malo bolje.

Lastnik penziona, v katerem smo bili ob našem obisku v Sarajevu, nam je potožil o slabih časih v Sarajevu dandanes. Ni ga veselilo, da posel ni več kar je bil nekaj let nazaj; ko je bilo zraven penziona nastanjenih 25,000 vojakov mednarodnih sil in je bil penzion 100% zaseden 365 dni v letu. Danes jih ne naokoli samo še okoli 1,500.

In smo si mislili svoje ter se podali proti Mostarju.


Simon Pečovnik

Sorodni članki

Prijava