Prijavi se na spletni časopis in novičke

2017

2016

2015

2014

2013

2012

2011

2010

2009

2008

 
Oktober 2017
Škorjanc Tina
Doktorski študent
tina.skorjanc@nyu.edu

Oman – biser Arabije
Sultanat Oman se v zahodnem svetu oglašuje kot bolj tradicionalni (in revnejši) brat Dubaja in ZAE. Manj znano pa je, da tukaj redno dopustujejo prebivalci zalivskih držav, saj Oman ponuja čudovite plaže, opazovanje delfinov in želv, tradicionalne suke in bogato zgodovino močnega naroda, ki se je nekdaj razprostiral vse do Zanzibarja na jugu in današnjega Pakistana na vzhodu.


Muškat = staro + novo
Muškat, glavno mesto Omana, je kalejdoskopska mešanica sodobnega in tradicionalnega. Razprostira se na velikem območju, zato se peš ne da priti prav daleč. Moderni del mesta je dom kraljeve operne hiše (prve v vseh Zalivskih državah), več kilometrov dolge plaže Qurum, številnih nakupovalnih centrov, peščice muzejev in velike moderne mošeja, ki je odprla svoja vrata leta 2001 in se lahko pohvali z drugo največjo preprogo na svetu. Večina pomembnih stavb, kot so velika mošeja, operna hiša in letališče, je poimenovanih po vladarju Sultanu Qaboosu, ki je na oblasti od leta 1970. Je sultan, vrhovni poveljnik oboroženih sil, minister za obrambo, zunanje zadeve in finance. Ena od njegovih palač je lepa barvita stavba v bližini nacionalnega muzeja in le nekaj kilometrov stran od glavnega suka Muttrah v starem mestnem jedru.


Med novim in starim delom mesta se prevažam s taksiji – avtobusov v soseski, kjer bivam, preprosto ni. Vsi taksisti so domačini in večina jih načne pogovor. Vsi mi postavljajo enaka vprašanja: prvič v Omanu? Imaš tukaj družino? Si poročena? Uživam v igri, da vsakemu povem drugačno zgodbico. Včasih rečem, da sem na obisku pri družini, drugič, da imam prijatelje v Muškatu, tretjič da sem na počitnicah. Ko povem, da nisem poročena, njihov entuziazem naraste. Želijo vedeti razlog. Ne nasedejo izgovoru, da je poroka pri 25-ih letih v moji domovini redka. Potem vprašam o njihovih ženah in otrocih. Navdušenje usahne. Na srečo so kraji, ki jih obiskujem, premalo oddaljeni eden od drugega, da bi situacija postala še bolj nelagodna.


Nizwa, mesto oaz 
Javni prevoz zunaj Muškata je redek, a državno avtobusno podjetje upravlja dnevne avtobuse v Nizwo, starodavno prestolnico Omana, približno 160 kilometrov od Muškata. Receptor v mojem hotelu se prijazno ponudi, da pokliče avtobusno postajo v Ruwiju in na koncu potrdi, kar sem prebrala na vprašljivi spletni strani – avtobusi dejansko odhajajo ob osmih. Ko pridem na postajo, me prijazen domačin vpraša, kam sem namenjena. Zdi se, da ve za avtobus v Nizwo in mi reče, naj mu sledim. A glej ga zlomka, naenkrat zazvoni njegov telefon. Oglasi se, začne govoriti v arabščini s številnimi »inshallah-i« in »habibi-ji« in izgleda, da je izgubil občutek za čas. Očitno je pozabil name in bolj, ko se ura bliža osmi, bolj sem nervozna. Na srečo opazim azijsko turistko, ki je namenjena v isto smer. Pravkar je kupila vozovnico in prijazno mi pokaže, kje jih prodajajo. Mashallah, pravočasno bom prišla na ta avtobus!


Glavna avtobusna postaja v Nizwi je sredi ničesar. Obdajajo jo bencinska črpalka, avtocesta in nekaj »omanskih restavracij«, ki ponujajo sveže sokove in ocvrte piščančje medaljone. Nikjer ni ne duha ne sluha o ogromni utrdbe, ki naj bi bila v središču mesta. Ne preseneti me, da tukaj nihče ne izstopi. Vsi, vključno z voznikom, si tukaj privoščimo odmor za čaj in stranišče in nadaljujemo po 10 minutah. Vozniku poskušam dopovedati, da želim iti v trdnjavo, kar obrodi le malo uspeha. Ponavlja svoje »inshallah« in nadaljuje z vožnjo. Nenadoma ob cesti zagledam rjav znak za utrdbo Nizwa (juhu, turistična atrakcija!) in pokažem nanj. Po nekaj sto metrih voznik ustavi sredi ceste takoj po izvozu iz krožišča in mi nakaže, naj izstopim. Utrdba je približno 500 metrov stran. Pred kratkim je bila obnovljena in v njej je muzej, ki prikazuje vlogo starodavne prestolnice in lokalne namakalne sisteme v nasadih datljevih palm, znanih kot falaž. Razstava je poučna, le bolj slabo označena.


Po obisku se zavijem na suk, ki je tik pred utrdbo. Nekaj starejših nemških turistov sedi v senci in povsod naokoli so potepuške mačke. Zelenjavni suk je zelo prazen, prav tako tržnica mesa. Vstopim v enega od obrtnih sukov, vendar me prosijo, da odidem. Ura je pravkar odbila poldne in delo se mora med najbolj vročim delom dneva prekiniti. Suk se bo ponovno odprl ob štirih, a na žalost ga takrat ne morem več obiskati – edini avtobus v Muškat naj bi po besedah šoferja odpeljal ob treh. Za vsak slučaj se na glavno postajo odpravim že ob pol treh. Kmalu ugotovim, da je zaprta. V bližnji restavraciji vprašam indijskega natakarja po avtobusu za Muškat. Pove mi, da pelje ob štirih. Toda voznik je rekel ob treh. No, čas je očitno relativen in ker na postaji ni nobenega drugega potnika, se odločim, da si privoščim svež sok. Postrežba je hitra (če sem čisto iskrena, sem tudi edina stranka) in sok je fenomenalen. Ko ravno spijem sok, me znova prosijo, da odidem. Tudi restavracija se zapira za popoldanski počitek! Vrnem se nazaj pred zaprto avtobusno postajo. Ob štirih se odpre. Ob pol petih prispe avtobus. Ob tri četrt na pet krenemo nazaj v Muškat.

Samo nekaj ur pozneje je čas, da zapustim biser Arabije. Kot večina potovanj, je bilo tudi to prekratko. Sem se pa vsaj založila z začimbami, posnela nekaj lepih fotografij delfinov in se naučila, da bo vse, kar je narobe, kmalu popravljeno, inshallah!