Konec je ... ali pač?
Saj ne morem verjet, da je res, pa je. Doma sva. Konec je vsakodnevnevnega pakiranja, iskanja tega in onega prevoza, odločanja, kje pa bova danes jedla, kukanja v nahrbtnik, koliko čistega spodnjega perila še imam. Leto kar prehitro mine in še vedno se rada spominjam (skoraj) vseh dogodivščin.
Poglejmo nekaj statistike
- Prepotovani km: 107.000
- Najljubša država: Avstralija za življenje, za potovanje pa Japonska, Tajska, Kolumbija, Laos.
- Kje se nisva najbolje počutila: Bolivija – vi se bi, na takšni nadmorski višini?
- Število letov: 38
- Število avtobusov: Ne moreva preštet.
- Število ladij/trajektov: Kar nekaj – med drugim grozna vožnja v Maleziji, kjer sem izpraznila želodec, Jure pa je že iskal reševalne jopiče; 2-dnevna počasna vožnja po Mekongu, ki pa smo si ga skrajšali z britanskima sopotnikoma.
- Število vlakov: Kar nekaj, a ni primerjave z japonskimi.
- Zamujeni prevozi: Niti eden.
- Ukradene stvari: Nič pretresljivega; med drugim: kondomi, tamponi, losjon za telo, dežna plašča
- Prtljaga ob odhodu: 2 velika nahrbtnika (13 in 14 kg) , 1 računalniški nahrbtnik, 1 mali nahrbtnik in foto torba.
- Prtljaga ob prihodu domov: Vse zgoraj našteto, z razliko v kilaži (18 in 19 kg) + 11 kg paket, poslan iz Bangkoka + paket, ki naju še čaka v Angliji + paketek, ki ga je v Slovenijo odnesel kolega Ris + torba, polna zimskih stvari, ki so jo prijazno domov odnesli najini Mariborčani + 2 knjigi, ki naju še čakata pri še dveh prijaznih Rušanih + moja jakna z Japonske, ki jo je v Slovenijo odnesla prijazna gospa Marjeta.
- Prepotovane države: 20 + ena noč na Kitajskem, kjer sva imela policijsko kontrolo sredi noči in so naju popisali (jooj, kako se veselim pridobivanja kitajske vize) + ena noč na Dunaju po prihodu v Evropo.
- Zaključek najine poti: Uradno Tajska, neuradno Črna Gora.
- Zamenjane SIM kartice: 9
- Porabljen denar: 29.000€
- Obisk posebnih prireditev: Ogled tekme NBA, ogled tekme na Maracani, ogled reprezentančne tekme Argentina – Ekvador, obisk Australian Opena in videti v živo igrati Federerja in Sharapovo, obisk glasbenega festivala na Tajskem.
- Privoščila sva si: Križarjenje po Bahamih, silvestrovanje v Sydneyu, Simonin rojstni dan na Baliju in Juretov rojstni dan na Filipinih, luksuzen oddih na Tajskem.
Seveda ni šlo brez pozabljanja. Saj veste, življenje je tako bolj zanimivo. Pozabila sem denarnico v Peruju, telefon na letalu, potne liste na Maldivih, a poglej poglej, vse sem še isti dan, isto uro dobila nazaj. No, Jure ni bil tako uspešen. Pozabil je telefon v taksiju v Buenos Airesu drugi teden potovanja, od takrat naprej so ga povsod na letališčih čudno gledali, v stilu: »Kato to, da nimaš telefona?«
S statistiko, tudi tako mehkejšo, polno neštevilčnih informacij, bi lahko nadaljevala do jutri. A na koncu niti ni tako pomembno, koliko držav ali kilometrov sva prepotovala, pomembno je, kaj sva vse doživela in koga sva vse spoznala. Rada se pohvaliva, da imava zdaj kar nekaj prijateljev po svetu, ki naju vabijo v goste, prav tako pa so tudi najina vrata vedno odprta za njih.
Doživela sva smrtni strah v Peruju, nepopisne občutke na Galapagosu, topila sva se ob orangutanih, kitovcih in ... v stiku sva bila s tolikimi živalmi, da bi spet lahko naštevala dooolgooo. Z besedami niti ne znam opisati, kaj se mi plete po glavi, ko pomislim na preteklo leto. Vtisov in spominov je neskončno, čutim neko notranjo hvaležnost, da nama je sploh uspelo iti na tako pot. A hkrati sem še vedno nepotešena. Ni bilo dovolj, podplati srbijo in misli že begajo v ... naslednjo državo.
A zaenkrat sva »doma«. Najela sva krasno stanovanje na obrobju Gradca, jaz sem se vrnila na moje staro delovno mesto, Jure naprej dela preko interneta. Izkoriščava vikende za krajše in daljše izlete, posvečava se zapostavljenim družinam in prijateljem (med najino odsotnostjo smo dobili novega člana v naši druščini). Živiva počasneje kot sva v zadnjem letu, a nič manj polno – saj šele zdaj lahko resnično predelava, ponotranjiva in podoživiva vse, kar se je lani odvijalo kot v sanjah.
.JPG)
.JPG)
