Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Kanarski otoki

Ob besedni zvezi »Kanarski otoki« pomislimo na oddih, eksotiko, plaže in palme. Z omenjenimi besedami v glavi sem tri od sedmih otokov (Fuerteventuro, Gran Canario in Islo de Lobos) obiskala za petnajst dni v juliju in avgustu.

Vsebina

Puščavski šok

Popotovanje se je začelo s pristankom na letališču Fuerteventura, od koder sem pot nadaljevala skozi glavno mesto Puerto del Rosario. Po pol ure vožnje iz mesta sem bila začudena. Predstavljala sem si morje in plaže, znašla pa sem se tako rekoč sredi puščave. Pričakal me je hostel v Corraleju, postavljen dobesedno sredi nič. Obdajala so ga le prostrana rjava tla, oblačno nebo in nekaj grmičevja. Prava civilizacija se je izgubila z zadnjimi sledmi avtobusa. Začelo me je zebsti ob neprestanem vetru, ki se ga nisem privadila. 
 
Prvotni šok se je kmalu spremenil v veselo razpoloženje, saj se je bivanje tam izkazalo za svojevrstno izkušnjo. Bila sem udeleženka poletne univerze in še isti večer sem spoznala vse druge udeležence in organizatorje (domačine). S temi ljudmi osemnajstih različnih nacionalnosti smo v naslednjih dveh tednih raziskovali otoke.
 
Potovanje_na_Kanarske_Otoke_-_Travel_to_Canary_Islands_6.JPG
 
Kanarski otoki, ki ležijo zahodno od Afrike in pripadajo Španiji, imajo 2 milijona prebivalcev, gre pa za sklop sedmih otokov. To so El Hiero, La Palma (z glavnim mestom Santa Cruz de La Palma), La Gomera , Tenerife (z glavnim mestom Santa Cruz de Tenerife), Gran Canaria (z glavnim mestom Las Palmas de Gran Canaria), Fuerteventura in Lanzarote. Kanarskim otokom pripada še šest majhnih otočkov, eden izmed njih pa je Isla de Lobos. Palma de Mallorca, glavno mesto sredozemske Majorke, nima z njimi nobene zveze, radi poudarijo domačini.

POTI FUERTEVENTURE in LOBOSA

Fuerteventura, ta posebni otok, ki nas je, nevedneže, sledeče le stereotipu predstave o eksotičnih otokih, na začetku tako presenetil, sem hitro vzljubila. Večkrat smo ga prevozili od severa do juga (vožnja traja približno 2 uri). Cesta se je v vročem podnebju vila sredi prostranih, vročih puščavskih tal z malo rastja in redkimi stavbami. Ponekod so uspevale palme in kaktusi, ki so predstavljali višek zelenja, ves čas pa smo srečevali tradicionalne mline na veter, ki tam stojijo kot spomeniki starim časom. 
 
Vsak dan smo si oddahnili na dolgih, čudovitih peščenih plažah in se prepuščali večmetrskim valovom mrzlega oceana. Mislila sem si, da se pesek nikoli ne konča, ko sem tekla po prostranih peščenih sipinah Corraleja. Takrat so obstajali le nebo, vroč pesek pod mojimi stopali in manjša karavana kamel, ki je ležerno nadaljevala svojo pot. 
 
En dan smo z ladjico obiskali otok Lobos, na katerem so bili včasih naseljeni ljudje in morski levi. Ta naravovarstveno zaščiteni otok, ki je (enako kot vsi drugi) vulkanskega izvora, nas je pričakal še s tršimi tlemi kot prvi: povsod nas je obdajalo le črno, oglju podobno kamenje, suha rdečkasta prst in nekateri predeli večjih naravnih habitatov. Najvišji vrh otoka (Montaña de Caldera; 127 m) se je odkupil za vročično migotanje pred očmi med strmim vzponom: prečudovit razgled na vse strani me je prevzel. Temno moder ocean, daljne obale in neotipljiva prostranost; vse to le v enem pogledu.
 
Potovanje_na_Kanarske_Otoke_-_Travel_to_Canary_Islands_7.JPG
 
Poleg narave sem vsak dan spoznavala tudi otoško kulturo. Ogledali smo si muzej, ki prikazuje življenje v starih časih. Gre za sklop tradicionalnih hiš na prostem. Te imajo ravne strehe, opremljene pa so podobno, kot so bile naše (črna kuhinja, majhna okna, verski simboli in kmečko orodje). Hiše revnih ljudi so bile majhne, premožni pa so si lahko privoščili velike, udobnejše dvonadstropne hiše. Možak v muzeju je izdeloval raznobarvno lončevino na star način, razstava pletenih izdelkov iz palmovih listov je pričala o nekdaj cvetoči obrti, starejša ženska pa je izdelovala na vseh otokih poznano zapleteno, idrijski podobno čipko. Zunaj so se sprehajali značilni veliki temnorjavi in črni psi, kamele in osel. Kot da se je čas ustavil. Kot da ne obstaja nič drugega kot vroč zrak, ki je obdajal stavbe, in nekaj kapelj dežja. Te pa so zelo pomembne, saj na otoku primanjkuje vode. Z njo vsi ravnajo izjemno skrbno, česar naša kultura ne pozna. Tekoča voda ni pitna nikjer, ob prhanju pa je tekla le v rahlem curku. 

SANCHEZ, LA RAMA in ROQUE NUBLO

V drugem delu počitnic smo se z lepo opremljeno ladjo odpravili na zadnjo postajo – Gran Canaria. Glavno mesto Las Palmas s 400.000 prebivalci nas je pričakalo z vsem, kar nam je odrekla Fuerteventura; s palmami, visokimi starinskimi stavbami, prelepimi zelenimi parki in ležernim vzdušjem. Hostel v starem centru mesta je bil ogromen in – v nasprotju s prvim v Fuerteventuri – z neomejeno tekočo vodo. Mislila sem, da je stari center mesta, v katerem se je ustavljal tudi Kolumb, bolj turističen, pa je bil v nedeljo popoldne videti kot Maribor – razmeroma prazen. Turisti se namreč večinoma zadržujejo ob naseljih plaž, so povedali domačini.
 
Tudi ta otok smo prevozili v celoti. Uživali smo na najlepših plažah, ki – za razliko od fuerteventurskih – večinoma niso vetrovne. Čudovite so tiste z umetnimi ali naravnimi bazeni, najbolj posebne pa tiste s svetlečim črnim peskom. 
 
Poleg obal je navdušila še popolna notranjost otoka. Tja, kjer rastejo značilne pinije, smo se odpravili na pohod. V gorovju nas je po dobri uri sprejel čudovit mogočen Roque Nublo. To je 80 m visoka »skala oblakov«, obdana še z drugima dvema skalama v obliki meniha in želve. Razgled na Tenerife je žal oviral pesek (ta je videti kot megla), ki ga je veter prinašal iz Afrike. Vseeno sem, gledajoč v višave skalnega mogotca, lahko začutila veličino narave in slutila tokrat le nakazano prostranost naokrog.
 
Nismo pa se ustavljali le v naravi, temveč tudi v veliko ljubkih mestecih, katerih center večinoma predstavljajo cerkve z vodnjakom. Posebno se mi je vtisnilo v spomin zelo mirno zeleno mesto Ingenio. Ponaša se z najvišjo (skoraj 50 m visoko) in najstarejšo (500–600 let staro) palmo v Španiji. V mestu nas je sprejel in nam igral izjemen glasbenik Blas Sánchez. Njegove hrepeneče, prefinjene španske pesmi so začarale vzdušje; nihče se ni niti premaknil. Ob zvokih njegove kitare so se mi orosile oči, ki sicer ob glasbi ostajajo suhe.
 
Potovanje_na_Kanarske_Otoke_-_Travel_to_Canary_Islands_1.jpg
 
Glasba je bila spremljava potovanja tudi v drugih primerih, npr. ob tradicionalnem plesu. Njihove bele noše spominjajo na tiste iz Bele krajine, vendar so te poudarjene z živopisanimi deli ter manjšim naglavnim pokrivalom žensk. Ples je bil razgiban, a vseeno bolj podoben polki kot temperamentnemu celinskemu tangu. 
 
Vsekakor pa temperament odmeva tudi na Gran Canarii. V mestu Agaete je ravno potekal festival La Rama. Gre za star običaj priprošnje bogu za dež, v katerem želijo sodelovati vsi – mladi in stari. V daljni preteklosti so ljudje, ko dolgo ni deževalo, iz gorovja prinašali veje dreves in jih v povorki nosili vse do morja. Tam so z njimi udarjali ob vodo, kar naj bi razveselilo višjo silo. Danes običaj ohranjajo zaradi tradicije in veseljačenja. Skupaj z 10.000 ljudmi sem med plesom in veselim petjem vzhičeno sledila velikim lutkam (te vodijo povorko) čez vse mesto do morja. Tam smo z vejami udarjali po vodi – morda pa bo letos kaj več dežja.

Gurmanski raj vodnih športov

Na Kanarskih otokih ljudje tudi nasploh skrbijo manj, jedo počasneje in radi zamujajo. Čas ni tako vsenavzoč kot pri nas. Vse se odvija počasneje in z večjim apetitom. To se pozna tudi pri hrani in pijači. Ob tintu de veranu, sangriji ali calimochu, ki prepričajo vinske navdušence, so ponosni na rum znamke Arehucas. Ta je pridelan v tamkajšnji najstarejši in največji tovarni ruma v Evropi. Od pokušenih različic so me najbolj prepričali tisti z okusom medu, banane in mentola. Pri hrani sem uživala v slavni paelli, mladem krompirju s pekočo rdečo omako mojo in raznovrstnih morskih specialitetah. Prvo mesto na moji paleti okusov pa je zasedel božanski popečen kozji sir z marmelado. Bil je manj močnega okusa (kar je neznačilno za njihove znamenite kozje sire) in le rahlo soljen. Kontrast marmelade je ustvaril posebno harmonijo nasprotij, ki se je zlivala v mehkobi teksture.
 
Potovanje_na_Kanarske_Otoke_-_Travel_to_Canary_Islands_2.jpg
 
Da se ob dobri hrani ne polenijo popolnoma, se domačini velikokrat udejstvujejo v različnih vodnih športih, ki sem jih preizkusila tudi sama. Udeležila sem se jadranja »Vela Latina«. Gre za poseben način jadranja na obnovljenih starih jadrnicah. Izkušnja je bila zelo zanimiva, spomnim pa se predvsem trenutka, ko se je jadrnica tako nagibala, da sem zrla v ogromno jadro le nekaj centimetrov pred seboj, hlače pa so kar naenkrat občutile ocean. Odkrila pa sem še boljšo aktivnost: trenutek, ko me je ležečo na deski nesel val, je obenem trenutek popolne svobode in trenutek napetosti pred ključnim dogodkom – dvigom v stoječi položaj. Da, deskanje me je – kljub zaključku s počenim bobničem – popolnoma prevzelo. Gotovo se bom še kdaj vrnila k njemu in – zaradi vsega omenjenega – tudi h Kanarskim otokom.
 
Nina Piberčnik

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava