Sedem dni Italije – 1. del

Po dokaj prazni avtocesti brez zastojev sem kar hitro prispela do Nove Gorice, kjer sem se tik pred mejo ustavila na bencinski črpalki in si zaradi visokih cen bencina v Italiji, do vrha natočila tank. Tako  sva bila z Zlatkom pripravljena, da brez skrbi prestopiva mejo in pričneva s 7-dnevnim popotovanjem po Italiji. Pot do Bologne ni bila nič posebnega, velik del avtoceste, ki se v primerjavi z našimi avtocestami ne razlikuje, postajališča, polna smešnih turistov in urejenih Italijanov. Zaradi dokaj ravne ceste in enolične okolice se mi je kar hitro začelo dremati, zato sta bila počitek in italijanska kavica zelo zaželena. To je bila tudi prva priložnost za preizkus italijanskega jezika, saj sem se odločila, da bom čim bolj uporabila znanje italijanščine, kar mi je kasneje prišlo prav. Italijanom je zelo všeč, če jim pokažeš, da znaš vsaj nekaj italijanskih besed. Tako ti bodo vedno pripravljeni pomagati ne glede na svoje znanje angleščine. Po prijetnem počitku in nežnem božanju sončnih žarkov, ki so me kasneje spremljali še vseh 7 dni, sem nadaljevala pot proti Bologni in po šestih urah vožnje prispela do čisto novega Youth hostla San Sisto, ki je nekoliko odmaknjen od centra Bologne, obdan s prekrasno naravo.

Ob toplem sprejemu receptorke sem se odločila za enourni počitek, nato pa je sledil potep po prekrasni Bologni. Z zemljevidom mesta in vsemi napotki, ki sem jih prejela v Youth hostlu, sva se z Zlatkom odpravila na potep po mestu. Najprej sva bila kar malo prestrašena in zmedena, ko sva se v gruči avtomobilov premikala vedno bližje centru. Še bolj naju je zbegalo, ko so bele črte na cestah čudežno izginile in so se nekaj metrov pred semaforjem spet pojavile, tako da se včasih res nisva vedela kam postaviti. Po nekaj minutah iskanja parkirnega prostora sva se tudi tega hitro privadila. Žal je večina parkirnih mest plačljiva, zato sva morala odšteti 2€ za parkiranje. S fotoaparatom sem se peš odpravila proti ogromnemu staremu univerzitetnemu mestu, za katerega je potrebno kar nekaj ur, da si ga ogledaš.

Bologna je glavno mesto dežele Emiglia-Romagna in se je, kot mnoga druga mesta v okolici, razvilo iz etruščanske naselbine. V Bologni je ena najstarejših evropskih univerz, saj je bila ustanovljena leta 1119. Mesto je doživelo razcvet v poznem srednjem veku, o čemer še danes zgovorno pričajo pomembne cerkve, arkadne ulice in plemiški stolpi ter palače. Ogledati si je vredno baziliko San Petronio, saj njena notranjost velja za eno najpopolnejših gotskih stvaritev. Zaščitni znak mesta sta opečnata »poševna stolpa«, ki so ju nekoč zgradili zaradi obrambe. TUKAJ si lahko ogledate slike, ki so se ujele v objektiv aparata ob potepanju po tem mogočnem mestu. Po dolgem dnevu je čas za počitek. V prijetni sobici s tremi ležišči si izberem najbolj udobnega in se v tišini prepustim nočnemu spanju.

Naslednji dan sem se po zajtrku odpravila proti Firencam, vendar tokrat ne po avtocesti, temveč po vijugasti cesti, ki te popelje skozi čudovito naravo, majhna mesta, polna prijaznih ljudi v spremstvu reke Savene, ob kateri se Italijani nastavljajo soncu in hladijo ob vročih dnevih. Zaradi nenehnega ustavljanja,  slikanja italijanskih lepot in zaprte ceste, zaradi katere sem morala kar 20 km nazaj in nadaljevati po drugi poti, se je pot do Firenc malo zavlekla, vendar nič za to, saj je lepota, ki te obdaja, res prekrasna in kar hitro pozabiš na čas. Le nekaj kilometrov do Firenc me je prešinilo, da se nahajam v Toskani, pri čemer me je obdal zelo prijeten občutek. Toskana je dežela sonca, gričev z vinogradi in oljkami, dežela dobre hrane in vina, dežela umetnosti in kulture. Okoli tretje ure sem  končno prispela v Firence, ki je glavno mesto Toskane in leži ob reki Arno. Cesta me je pripeljala do razgledne točke, kjer mi je zastal dih in navdušenje nad tem mestom je bilo vedno večje in večje. Ogromno mesto me je s prečudovitimi zgradbami, ki so bile vidne v daljavi, kot magnet vleklo k sebi. Spustila sem se nižje do svojega hostla, ki je se je nahajal nekaj kilometrov iz centra mesta sredi prijetnega gozda, ki ti v vročih dneh nudi prijetno osvežitev in skrivališče pred visoko vročino. Slike, ki so nastale na tej prečudoviti poti do Firenc, lahko najdete TUKAJ.

Hitro sem se osvežila v prostorni sobi s kopalnico in se neučakana odpravila proti mestu. Ker je bila nedelja, sem lahko parkirala svojega Zlatka brezplačno zelo blizu centra. S fotoaparatom in zemljevidom v roki sem začela raziskovati veličastno mesto, z renesančnimi stavbami, bogato zgodovino, elegantnimi butiki italijanskih oblikovalcev, s čarobnimi kavarnami in romantičnimi restavracijami. Ste vedeli, da je 350 od 1000 najpomembnejših evropskih umetnikov 2. tisočletja živelo oz. delovalo prav tu, in da so Firence bile od leta 1865 pa do leta 1870 prestolnica Kraljevine Italije. Samo mesto je bilo srednjeveški center evropske trgovine in je veljalo za rojstno mesto italijanske renesanse ter mesto Michelangelovega Davida in Botticellijevega Venerinega rojstva. Tam so postavili temelje italijanskega jezika in tam je z Dantejem zacvetela tudi literatura. 

Za začetek sem si želela ogledati Baziliko Santa Croce, ki skriva grobove toskanskih genijev, kot sta Michelangelo in Galilej, kar mi žal ni uspelo, saj je bila zaradi prireditve zaprta in nikakor nisi mogel priti do nje, tako da sem si jo lahko kasneje ogledala od daleč iz Piazzal Michelangelo v Davidovi družbi.  Po ozkih uličicah sem se skozi množico turistov prebila do Piazze della Signoria, ki ji pravijo dnevna soba Firenc in hkrati galerija s kipi znanih umetnikov na prostem. S tega trga si lahko ogledate Palazzo Vecchio,  mogočno mestno hišo, ki je še vedno sedež firenškega mestnega sveta in največjo galerijo renesančne umetnosti na svetu Uffizi. Razstavljene so mojstrovine Giotta, Botticellija, Michelangela, Rafaela, Leonarda da Vincija, Tiziana vse do Caravaggia in Rembrandta. Pot sem nadaljevala po široki ulici skozi velika vrata, kjer se mi je odprl razgled na prečudoviti most Ponte Vecchio, ki je po mojem mnenju eden izmed najlepših mostov, ki sem jih kdaj koli videla. Celo nacistom, ki so razstreljevali mostove, da bi upočasnili napredovanje zavezniških sil, se je most zdel tako lep, da so raje porušili zgradbe, ki so ležale na obeh koncih. V trgovinah, ki se obešajo z obeh strani starega mostu iz leta 1354, so zlatarne in filigrani z bleščečimi izložbami, ki mikavno vabijo mimoidoče turiste. Vendar so cene nakita tako zasoljene, da si redko kdo lahko privošči nakup v eni izmed teh svetlikajočih trgovinic. S prečkanjem mostu te pot popelje do Palače Pitti, ki je bila v času, ko so bile Firence italijanska prestolnica, vladarska palača. Okoli nje so nanizani čudoviti parki ter sedem muzejev, ki pa si jih žal zaradi pomanjkanja časa nisem mogla ogledati. Od tod sem pot nadaljevala do naslednjega mostu in zopet prečkala reko Arno in si še z druge strani ogledala most Ponte Vecchio, nato pa sem se počasi  napotila proti Duomo, ki je srce Firenc. Sestavljajo ga Giottov elegantni zvonik s 414 stopnicami, Rajska vrata, bizantinski mozaik krstilnice in kipi Michelangela ter Donatella v muzeju v Duomu. Nad vsem tem bdi Brunelleschijeva kupola, čudež renesančnega gradbeništva in arhitekture. Brunalleschi je namreč prav za pokritje Duoma izumil posebno tehniko z dvema plastema, saj dotlej ni bilo tako velike kupole.  Vse to je tako veliko, da skupka teh lepot ne moreš ujeti v objektiv aparata. TUKAJ si lahko ogledate slike, ki so nastale na ozkih ulicah in na velikih trgih tega mesta.

Po dolgem potepanju po ozkih ulicah sem se z Zlatkom zapeljala na razgledno točko Piazzale Michelangelo, kjer stoji kopija kipa Davida. Michelangelo se je pri 26 letih lotil ogromnega kosa marmorja, ki so ga njegovi sodobniki ljubkovalno poimenovali Velikan, in iz njega  izklesal Davida (1501-1504), silnega mladeniča, ki premišljuje o svoji vlogi, kot bi vsak pravi renesančni humanist. David naj bi stal v Duomu, vendar so ga najprej postavili pred Palazzo Vecchio. Kasneje je bil poškodovan, zato so ga shranili v Accademii.

Začelo se je temniti, zato je bil razgled na celotne Firence še bolj čaroben in občudovanja vreden. Turisti so se kar gnetli in bliskali s svojimi fotoaparati. Sonce se je počasi začelo spuščati  in s svojimi nežnimi žarki risati po mogočnih zgradbah  mesta. Po ducatih slik sem občutila utrujenost in se počasi v spremstvu nočnih luči vrnila v hostel.  Slike, nastale na tej razgledni točki, si lahko ogledate TUKAJ.

Sledilo je jutro, kjer sem si ob zajtrku začrtala pot za dan, ki je bil pred menoj. Cilj tega dneva je bil ogled vsem dobro poznanega mesta Pisa, ki slovi po krivem stolpu. Vendar sem si užitek, ki ga doživiš v tem mestu, pustila za konec dneva. Pot do Pise sem iz Firenc nadaljevala skozi tri čudovita mesta Prato, Pistoia in Lucca. V Lucci sem se celo ustavila in si privoščila okusno kosilo, ki seveda ni moglo biti brez testenin. Jedla sem najboljšo lazanjo v svojem življenju. S polnim trebuščkom sem se počasi sprehodila med srednjeveškimi ulicami tega prelepega mesta. Lucca oz. mesto stotih cerkva je eno redkih italijanskih mest, ki ga v celoti obdaja obzidje. Skozi zgodovino je več kot štiri kilometre obzidja varovalo mestno jedro, zaradi katerega je srednjeveški del mesta ostal praktično nepoškodovan vse do danes. Lucca je gosposko mesto opere in oljčnega olja, romanskih cerkva in skritih parkov ob palačah, kjer sta se rodila skladatelja Boccherini in Giacomo Puccini. Polna navdušenja nad lepoto tega mesta sem se z nasmehom na ustih odpravila proti Pisi. Pot od Firenc do Pise si lahko s slikami pričarate TUKAJ.

Sama pot je bila dokaj hitra in kaj kmalu sem v daljavi zagledala kriv stolp in kupolo, ki sta sredi ravnine izstopala in vabila turiste. Ob reki Arno in številnih mostovih sem se peljala mimo barvnih hišic, poiskala parkirno mesto in se odpravila skozi mestno jedro proti enemu najlepših trgov v Italiji, ki se v prevodu imenuje Polje čudežev. Njegovo zeleno travnato preprogo obdajajo arhitekturni dragulji Duomo, krstilnica, Camposanto in Campanile, to je eden od simbolov Italije, ki ga bolje poznamo pod imenom poševni stolp v Pisi. Poševni stolp so začeli graditi leta 1173, nagibati pa se je začel že, ko je bila zgrajena komaj tretja etaža, saj je bil pretežek za naplavna tla. Leta 1990 je bil stolp nagnjen že za 4,5 metra od navpičnice, zato so ga zaprli in utrdili. Največja krstilnica v Italiji, zgrajena leta 1153, izvira iz romanike, vendar ima gotsko kupolo. Pročelje Duoma s svojimi arkadami in pisanimi okraski iz marmorja predstavlja romanski presežek v Pisi. V samo notranjost pa nas popeljejo bronasta vrata s prizori iz svetega pisma in zibajočimi palmami. Počasi sem se obrnila nazaj proti reki, kjer stoji dragulj gotske arhitekture z značilnimi zvoniki, ki sta ga med letom 1230 in 1323 zgradila Nino in Giovanni Pisano, da bi v njem shranili trn, ki naj bi bil s Kristusove krone in naj bi ga v Piso prinesel križarski vojak. Zbirko slik tega čarobnega mesta si lahko ogledate TUKAJ.

Le še nekaj kilometrov in prispela sem do mesteca Livorno, ki leži tik ob morju. Človek skoraj ne bi verjel, da k Toskani spada tudi to mesto, tako malo je tukaj vzdušja te pokrajine. Vzrok za to je razmeroma pozen nastanek mesta, kajti majhna ribiška vas se je razširila v pristanišče šele leta 1571, ko je blato že ogrožalo pristanišče v Pisi. Danes je Livorno najpomembnejše toskansko pristanišče. Dolga široka promenada ob morju veliki množici sprehajalcev nudi sproščujoč sprehod v večernih uricah ob prijetni svetlobi svetilk. Hostel,  v katerem sem prespala, me je zelo navdušil. To je stara vila, ki stoji nekoliko višje od samega mesta in te popelje v svet, po katerem so se  sprehajale še princese in vitezi. Soba, v kateri sem spala, je bila je bila prečudovita, z lepim razgledom na zanimivo okolico vse do morja. Tudi v tem mestecu je nastalo nekaj zanimivih slikic, ki jih najdete TUKAJ.